Page 264 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 264
ŠTUDIJSKI VEČERI
Omenili smo že tezo in prepričanje, da je protestantsko krščanstvo
prispevalo k sodobnemu razumevanju družbenega statusa človeka kot
posameznika in k desakralizaciji oblasti kot dvema konstitutivnima
sestavinama/temeljema modernega razumevanja verske svobode posa-
meznika. Jürgen Moltmann je ob aluziji na znameniti naslov Luthrovega
spisa Svoboda krščanskega človeka svoji predstavitvi protestantizma dal
naslov Religija svobode. Po njegovem so »načela razsvetljenstva in pro-
testantizma načela svobode posameznika«. Kot taka vključujejo: »svo-
bodo religije nasproti državi, svobodo vesti nasproti Cerkvi, svobodo
vere nasproti avtoriteti Biblije, tradicije in Cerkve; svoboda vesti in vere
posameznih oseb nasproti Cerkvi, razumljeni kot božanski ustanovi od
zgoraj, utemeljuje pravico do skupnosti od spodaj« (Moltmann, 2001:
120–121).
Za protestantsko krščansko verovanje je namreč ključna in izhodiščna
odgovornost vsakega človeka kot posameznika pred Bogom: glavna je
vera kot posameznikov »notranji« odgovor na Božji nagovor, na Božji
evangelij (samo po veri). Svoboda tega odgovora – ki pomeni določenost
odgovora po Bogu in njegovi milosti (samo po milosti) – zahteva in omo-
goča posameznikovo svobodo od zunanje prisile države in Cerkve. (Bog
je po Avguštinu človeku bližji, kot si je on sam, je intimior intimis meis.)
Ker je taka vera najbolj osebna stvar, mora biti tudi najbolj svobodna
zasebna stvar (v smislu nečesa, kar je zunaj državne, javne, skupnostne
prisile in nadzora). Nasproti državi in Cerkvi je vera stvar posamezni-
kove svobodne izbire (čeprav to ni – in prav zato, ker to ni – nasproti
Bogu). Kot svobodno izbiro jo mora varovati država. Država sme in mora
nadzorovati ter uravnavati načine izražanja vere (in nevere), toda le zato
in tako, da zagotovi enako svobodo vsem in mirno skupno življenje.
Zagotavljanje pravičnosti in miru, v tem primeru na verskem področju,
je po Božjem določilu naloga države (4. točka Barmenske teološke izjave
1934, prim. Protestantizem, 2001: 157). Zagotavljanje zunanje pravičnosti
in miru je hkrati zagotavljanje pogojev obstoja države, ki ščiti temeljno
versko svobodo posameznikov. Ločenost države od verskih skupnosti
je zato tudi zaščita države pred verskim prilaščanjem njenih ustanov,
saj bi to oteževalo/onemogočalo njeno nalogo zaščite verske svobode
vseh. Sekularnost države, njena nevtralnost, tako ali drugače opredeljena
262
Omenili smo že tezo in prepričanje, da je protestantsko krščanstvo
prispevalo k sodobnemu razumevanju družbenega statusa človeka kot
posameznika in k desakralizaciji oblasti kot dvema konstitutivnima
sestavinama/temeljema modernega razumevanja verske svobode posa-
meznika. Jürgen Moltmann je ob aluziji na znameniti naslov Luthrovega
spisa Svoboda krščanskega človeka svoji predstavitvi protestantizma dal
naslov Religija svobode. Po njegovem so »načela razsvetljenstva in pro-
testantizma načela svobode posameznika«. Kot taka vključujejo: »svo-
bodo religije nasproti državi, svobodo vesti nasproti Cerkvi, svobodo
vere nasproti avtoriteti Biblije, tradicije in Cerkve; svoboda vesti in vere
posameznih oseb nasproti Cerkvi, razumljeni kot božanski ustanovi od
zgoraj, utemeljuje pravico do skupnosti od spodaj« (Moltmann, 2001:
120–121).
Za protestantsko krščansko verovanje je namreč ključna in izhodiščna
odgovornost vsakega človeka kot posameznika pred Bogom: glavna je
vera kot posameznikov »notranji« odgovor na Božji nagovor, na Božji
evangelij (samo po veri). Svoboda tega odgovora – ki pomeni določenost
odgovora po Bogu in njegovi milosti (samo po milosti) – zahteva in omo-
goča posameznikovo svobodo od zunanje prisile države in Cerkve. (Bog
je po Avguštinu človeku bližji, kot si je on sam, je intimior intimis meis.)
Ker je taka vera najbolj osebna stvar, mora biti tudi najbolj svobodna
zasebna stvar (v smislu nečesa, kar je zunaj državne, javne, skupnostne
prisile in nadzora). Nasproti državi in Cerkvi je vera stvar posamezni-
kove svobodne izbire (čeprav to ni – in prav zato, ker to ni – nasproti
Bogu). Kot svobodno izbiro jo mora varovati država. Država sme in mora
nadzorovati ter uravnavati načine izražanja vere (in nevere), toda le zato
in tako, da zagotovi enako svobodo vsem in mirno skupno življenje.
Zagotavljanje pravičnosti in miru, v tem primeru na verskem področju,
je po Božjem določilu naloga države (4. točka Barmenske teološke izjave
1934, prim. Protestantizem, 2001: 157). Zagotavljanje zunanje pravičnosti
in miru je hkrati zagotavljanje pogojev obstoja države, ki ščiti temeljno
versko svobodo posameznikov. Ločenost države od verskih skupnosti
je zato tudi zaščita države pred verskim prilaščanjem njenih ustanov,
saj bi to oteževalo/onemogočalo njeno nalogo zaščite verske svobode
vseh. Sekularnost države, njena nevtralnost, tako ali drugače opredeljena
262
