Page 266 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 266
ŠTUDIJSKI VEČERI
k vzpostavljanju več verskonazorskih »stebrov« oziroma taborov, ki si
(skoraj) v celoti delijo vse skupno/državno. V skrajnem primeru dobi-
mo ne le ločeno šolstvo, sodstvo, zdravstvo, kulturne ustanove, temv eč
tudi ločeno ekonomijo, vse do ločene vojske in delitve preostalih skupnih
državn ih funkcij in položajev po dogovorjenem verskem ključu (po vzoru
sedanjega Libanona). V končni konsekvenci bi to pomenilo soobstoj bolj
ali manj enakopravnih »stebrov«, bolj ali manj enakopravnih »getov«, ki
jih vzdržuje v medsebojnem miru le ravnotežje moči/strahu ali zunanje
nevarnosti – dokler en ali drug ne odkrije svojih možnosti za prevlado ali
monopol v zavezništvu s kakšno zunanjo (po)močjo. Za posameznike bi
to pomenilo, da žive skladno s svojo vero (skoraj) v celoti znotraj svojega
tabora/geta, pri čemer je njihova religiozna pripadnost opredeljena po
zunanjih znakih, in to opredeljena ter nadzorovana od zunaj, po drugih.
To pa je nekaj drugega kot svobodna osebna, »notranja« opredelitev, za
katero so zunanji načini njenega izražanja nekaj relativnega.
Za paradigmo moderne družbe je ključen poudarek na verski svobodi
posameznika, na njegovi svobodi, da sprejema ali spreminja in menja
svoje verske opredelitve ter njihovo izražanje. To ne izključuje svobode
kolektivnega verskega izražanja in delovanja – toda ne na račun svobode
posameznika in proti njej. Za moderno državo in protestantsko krščan-
stvo ima prednost verska svoboda posameznika. Po tem se moderna
ureditev verske svobode razlikuje od ureditve v predmodernih državah,
v katerih je država lahko zagotavljala obstoj in (omejeno) versko svo-
bodo (določenim) verskim skupnostim, toda ni ščitila verske svobode
posameznikov znotraj njih.
Nikakor ni mogoče a priori povezovati načela take verske svobode le
s protestantskim krščanstvom. Toda zgodovinsko dejstvo je, da so druge
usmeritve v krščanstvu (v judovstvu ter islamu) sprejele načelo in uresni-
čevanje verske svobode v sodobni zahodni družbi pozneje, težje in bolj
ambivalentno kot protestantske. Katoliška cerkev jo je načelno sprejela po
dolgih razpravah odločilno šele z izjavo o verski svobodi II. vatikanskega
koncila (1962–1965), potem ko je še v 2. polovici 19. stoletja avtoritativni
Pij IX. obsojal dopuščanje verske svobode (protestantov) v nekaterih
evropskih državah s katoliško tradicijo. Mnogi so še v razpravah na II.
vatikanskem koncilu vztrajali, da »zmota ne more imeti enakih pravic
264
k vzpostavljanju več verskonazorskih »stebrov« oziroma taborov, ki si
(skoraj) v celoti delijo vse skupno/državno. V skrajnem primeru dobi-
mo ne le ločeno šolstvo, sodstvo, zdravstvo, kulturne ustanove, temv eč
tudi ločeno ekonomijo, vse do ločene vojske in delitve preostalih skupnih
državn ih funkcij in položajev po dogovorjenem verskem ključu (po vzoru
sedanjega Libanona). V končni konsekvenci bi to pomenilo soobstoj bolj
ali manj enakopravnih »stebrov«, bolj ali manj enakopravnih »getov«, ki
jih vzdržuje v medsebojnem miru le ravnotežje moči/strahu ali zunanje
nevarnosti – dokler en ali drug ne odkrije svojih možnosti za prevlado ali
monopol v zavezništvu s kakšno zunanjo (po)močjo. Za posameznike bi
to pomenilo, da žive skladno s svojo vero (skoraj) v celoti znotraj svojega
tabora/geta, pri čemer je njihova religiozna pripadnost opredeljena po
zunanjih znakih, in to opredeljena ter nadzorovana od zunaj, po drugih.
To pa je nekaj drugega kot svobodna osebna, »notranja« opredelitev, za
katero so zunanji načini njenega izražanja nekaj relativnega.
Za paradigmo moderne družbe je ključen poudarek na verski svobodi
posameznika, na njegovi svobodi, da sprejema ali spreminja in menja
svoje verske opredelitve ter njihovo izražanje. To ne izključuje svobode
kolektivnega verskega izražanja in delovanja – toda ne na račun svobode
posameznika in proti njej. Za moderno državo in protestantsko krščan-
stvo ima prednost verska svoboda posameznika. Po tem se moderna
ureditev verske svobode razlikuje od ureditve v predmodernih državah,
v katerih je država lahko zagotavljala obstoj in (omejeno) versko svo-
bodo (določenim) verskim skupnostim, toda ni ščitila verske svobode
posameznikov znotraj njih.
Nikakor ni mogoče a priori povezovati načela take verske svobode le
s protestantskim krščanstvom. Toda zgodovinsko dejstvo je, da so druge
usmeritve v krščanstvu (v judovstvu ter islamu) sprejele načelo in uresni-
čevanje verske svobode v sodobni zahodni družbi pozneje, težje in bolj
ambivalentno kot protestantske. Katoliška cerkev jo je načelno sprejela po
dolgih razpravah odločilno šele z izjavo o verski svobodi II. vatikanskega
koncila (1962–1965), potem ko je še v 2. polovici 19. stoletja avtoritativni
Pij IX. obsojal dopuščanje verske svobode (protestantov) v nekaterih
evropskih državah s katoliško tradicijo. Mnogi so še v razpravah na II.
vatikanskem koncilu vztrajali, da »zmota ne more imeti enakih pravic
264
