Page 272 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 272
ŠTUDIJSKI VEČERI
ali nereligiozne usmeritve, meni, da je ta izbira njihova svobodna izbi-
ra, stvar svobodne odločitve, ki je morajo biti deležni vsi. Še vedno je
večinsko prepričanje/občutenje, da nobeno pogajanje o nujnih mejah
svobodnega izražanja verskih opredelitev in nobeno razpravljanje/raz-
hajanje o naravi teh opredelitev ne sme zanikati verske opredelitve kot
svobodne opredelitve posameznika, kot zadeve njegove notranje vere.
Nobeno razpravljanje in ugotavljanje, da religija zaradi svojih družbenih
učinkov in posredovanja ni in ne more biti zgolj zasebna zadeva, ne sme
odpraviti statusa religiozne opredelitve kot osebne/zasebne in družbeno
nesankcionirane zadeve. Ljudje, ki sprejemajo tako razumevanje verske
svobode (in posledično ožje ali širše pojmovano sekularnost države in
večjega dela javne sfere) v resnici soglašajo tudi s protestantsko-krščan-
skim razumevanjem vere in so vsaj na tej ravni implicitno protestantski
kristjani, ne glede na svojo siceršnjo religiozno opredelitev in izbiro.6
Lahko bi rekli, da je (protestantsko) krščansko verovanje eno od konku-
rirajočih religioznih sporočil, toda hkrati v eni od svojih glavnih sestavin
bistveni sooblikovalec sodobnega načina obstoja religioznih verovanj in
iskanj (Kerševan, 1998).
Naloga vseh, ki jim je do verske svobode, je, da širijo zavest o bistveni
povezanosti protestantsko-krščanskega razumevanja vere in moderne
verske svobode, o pomenu protestantizma za ohranjanje te svobode
kot načina sobivanja in sožitja (ljudi) različnih religij ter ateizmov v
moderni družbi.
Sklenimo tudi tokrat s Troeltschem, z njegovim sklepom razprave
O pomenu protestantizma za nastanek modernega sveta: »Ohranjajmo re-
ligiozno-metafizično načelo svobode (in osebnega verskega prepričanja)
– protestantizem – sicer bomo ob svobodo in osebnost v trenutku, ko se
bomo z njima in njunim napredovanjem najbolj ponašali« (1911: 150).
6 S Troeltschem bi rekli, da »pojem vere triumfira nad (konkretno) versko vsebino«, pri
čemer ta prevlada vere nad vsebino ni relativizem, ni preprosta relativistična šibkost in
sentimentalnost, ker/če v tem pojmu »odzvanja kovina protestantskega pojma vere«,
tiste Luthrove sola fides, ki je »prenesla religijo iz sfere postvarelega zakramentalnega
posredovanja milosti in svečeniško-cerkvene avtoritete v psihološko sfero pritrjevanja
Bogu in njegovi milosti«; z njo je »protestantizem postal religija vesti in prepričanja
brez dogmatske prisile, s svobodno in od države neodvisno cerkvenostjo ter notranjo
čustveno gotovostjo, ki je neodvisna od razumskih dokazov« (1911: 145, 141–143).
270
ali nereligiozne usmeritve, meni, da je ta izbira njihova svobodna izbi-
ra, stvar svobodne odločitve, ki je morajo biti deležni vsi. Še vedno je
večinsko prepričanje/občutenje, da nobeno pogajanje o nujnih mejah
svobodnega izražanja verskih opredelitev in nobeno razpravljanje/raz-
hajanje o naravi teh opredelitev ne sme zanikati verske opredelitve kot
svobodne opredelitve posameznika, kot zadeve njegove notranje vere.
Nobeno razpravljanje in ugotavljanje, da religija zaradi svojih družbenih
učinkov in posredovanja ni in ne more biti zgolj zasebna zadeva, ne sme
odpraviti statusa religiozne opredelitve kot osebne/zasebne in družbeno
nesankcionirane zadeve. Ljudje, ki sprejemajo tako razumevanje verske
svobode (in posledično ožje ali širše pojmovano sekularnost države in
večjega dela javne sfere) v resnici soglašajo tudi s protestantsko-krščan-
skim razumevanjem vere in so vsaj na tej ravni implicitno protestantski
kristjani, ne glede na svojo siceršnjo religiozno opredelitev in izbiro.6
Lahko bi rekli, da je (protestantsko) krščansko verovanje eno od konku-
rirajočih religioznih sporočil, toda hkrati v eni od svojih glavnih sestavin
bistveni sooblikovalec sodobnega načina obstoja religioznih verovanj in
iskanj (Kerševan, 1998).
Naloga vseh, ki jim je do verske svobode, je, da širijo zavest o bistveni
povezanosti protestantsko-krščanskega razumevanja vere in moderne
verske svobode, o pomenu protestantizma za ohranjanje te svobode
kot načina sobivanja in sožitja (ljudi) različnih religij ter ateizmov v
moderni družbi.
Sklenimo tudi tokrat s Troeltschem, z njegovim sklepom razprave
O pomenu protestantizma za nastanek modernega sveta: »Ohranjajmo re-
ligiozno-metafizično načelo svobode (in osebnega verskega prepričanja)
– protestantizem – sicer bomo ob svobodo in osebnost v trenutku, ko se
bomo z njima in njunim napredovanjem najbolj ponašali« (1911: 150).
6 S Troeltschem bi rekli, da »pojem vere triumfira nad (konkretno) versko vsebino«, pri
čemer ta prevlada vere nad vsebino ni relativizem, ni preprosta relativistična šibkost in
sentimentalnost, ker/če v tem pojmu »odzvanja kovina protestantskega pojma vere«,
tiste Luthrove sola fides, ki je »prenesla religijo iz sfere postvarelega zakramentalnega
posredovanja milosti in svečeniško-cerkvene avtoritete v psihološko sfero pritrjevanja
Bogu in njegovi milosti«; z njo je »protestantizem postal religija vesti in prepričanja
brez dogmatske prisile, s svobodno in od države neodvisno cerkvenostjo ter notranjo
čustveno gotovostjo, ki je neodvisna od razumskih dokazov« (1911: 145, 141–143).
270
