Page 276 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 276
ŠTUDIJSKI VEČERI
(tedanji Breslau). Poleg pisem je pomemben vir informacij tudi Dudićeva
delno rekonstruirana knjižnica, saj je iz nje razvidno, katera protestantska
dela je bral.3 Poskušali bomo ugotoviti, kako so se Dudićeve protestant-
ske povezave oziroma mreže njegovih stikov razvijale in kateri osebni
stiki so mu bili posebno pomembni, ne nazadnje pa tudi prikazati širino
njegovih znanstvenih interesov in kompetenc.
Dudićevo življenje in njegovi interesi
Andrija Dudić Orehoviški (Andreas Dudith von Horehowicza) se je
rodil leta 1533 v Budimu kot sin hrvaškega plemiča Jeronima in matere
Magdalene, ki je bila potomka beneške plemiške družine Sbardellati.
Po opravljeni latinski šoli v Wrocławu je študiral v Padovi in Parizu.
Odločilno vlogo pri izobrazbi mladega Dudića kot tudi pri izbiri kraja
nadaljnjega študija je imel njegov stric po materini strani, August Sbar-
dellati (1500–1552), ki je bil škof v mestu Vác. Leta 1560 je bil Dudić
posvečen v rimskokatoliškega škofa dalmatinskega Knina, leta 1562 je
bil imenovan za škofa Csanáda, leta 1563 pa prav tako kot škof poklican
v Pécs. V letih 1562 in 1563 je Dudić kot predstavnik ogrskega klera na
Tridentinskem koncilu »odločno terjal odobritev porok za duhovnike
in pripustitev laikov h kelihu pri sveti večerji«.4 Cesar Maksimilijan II.
(1527–1576) ga je postavil za cesarskega svetovalca in odposlanca na
poljskem dvoru (od 1565). Na Poljskem je spoznal dvorno damo Regino
Straszówno, ki je bila kalvinsko reformirane veroizpovedi. Dudić se je
z njo na skrivaj poročil februarja 1567 in prelomil z rimsko Cerkvijo,
od takrat pa sta živela najprej v Krakovu.5 Njegova že omenjena drža
3 József Jankovics/István Monok (ur.), András Dudith’s Library. A partial reconstruc-
tion. Compiled and with an introduction. Szeged: Scriptum KFT, 1993.
4 Johann Franz Alber Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde. Ein Beitrag
zur Kirchengeschichte. Nach handschriftlichen Quellen, Frankfurt am Main: Brönner,
1860/61, 1. zv., str. 259. Dudićeve govore na Tridentinskem koncilu iz leta 1562 je v
hrvaščino prevedel klasični filolog Željko Puratić. Glej: Andrija Dudić, Govori na
koncilu u Tridentu 1562 godine, Mogućnosti 38 (1991), 8-10, str. 737–774.
5 Lech Szczucki, Dudith-Sbardellati, Andreas (1533–1589), v: Theologische Realen-
zyklopädie. 36 zvezkov. Berlin: De Gruyter, 1976–2004; 9. zv. Dionysius Exiguus –
Episkopalismus (1982), str. 204–206.
274
(tedanji Breslau). Poleg pisem je pomemben vir informacij tudi Dudićeva
delno rekonstruirana knjižnica, saj je iz nje razvidno, katera protestantska
dela je bral.3 Poskušali bomo ugotoviti, kako so se Dudićeve protestant-
ske povezave oziroma mreže njegovih stikov razvijale in kateri osebni
stiki so mu bili posebno pomembni, ne nazadnje pa tudi prikazati širino
njegovih znanstvenih interesov in kompetenc.
Dudićevo življenje in njegovi interesi
Andrija Dudić Orehoviški (Andreas Dudith von Horehowicza) se je
rodil leta 1533 v Budimu kot sin hrvaškega plemiča Jeronima in matere
Magdalene, ki je bila potomka beneške plemiške družine Sbardellati.
Po opravljeni latinski šoli v Wrocławu je študiral v Padovi in Parizu.
Odločilno vlogo pri izobrazbi mladega Dudića kot tudi pri izbiri kraja
nadaljnjega študija je imel njegov stric po materini strani, August Sbar-
dellati (1500–1552), ki je bil škof v mestu Vác. Leta 1560 je bil Dudić
posvečen v rimskokatoliškega škofa dalmatinskega Knina, leta 1562 je
bil imenovan za škofa Csanáda, leta 1563 pa prav tako kot škof poklican
v Pécs. V letih 1562 in 1563 je Dudić kot predstavnik ogrskega klera na
Tridentinskem koncilu »odločno terjal odobritev porok za duhovnike
in pripustitev laikov h kelihu pri sveti večerji«.4 Cesar Maksimilijan II.
(1527–1576) ga je postavil za cesarskega svetovalca in odposlanca na
poljskem dvoru (od 1565). Na Poljskem je spoznal dvorno damo Regino
Straszówno, ki je bila kalvinsko reformirane veroizpovedi. Dudić se je
z njo na skrivaj poročil februarja 1567 in prelomil z rimsko Cerkvijo,
od takrat pa sta živela najprej v Krakovu.5 Njegova že omenjena drža
3 József Jankovics/István Monok (ur.), András Dudith’s Library. A partial reconstruc-
tion. Compiled and with an introduction. Szeged: Scriptum KFT, 1993.
4 Johann Franz Alber Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde. Ein Beitrag
zur Kirchengeschichte. Nach handschriftlichen Quellen, Frankfurt am Main: Brönner,
1860/61, 1. zv., str. 259. Dudićeve govore na Tridentinskem koncilu iz leta 1562 je v
hrvaščino prevedel klasični filolog Željko Puratić. Glej: Andrija Dudić, Govori na
koncilu u Tridentu 1562 godine, Mogućnosti 38 (1991), 8-10, str. 737–774.
5 Lech Szczucki, Dudith-Sbardellati, Andreas (1533–1589), v: Theologische Realen-
zyklopädie. 36 zvezkov. Berlin: De Gruyter, 1976–2004; 9. zv. Dionysius Exiguus –
Episkopalismus (1982), str. 204–206.
274
