Page 280 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 280
ŠTUDIJSKI VEČERI
Videti je, da so se Dudićeve simpatije do reformiranega, a tudi do
antitrinitarističnega gibanja razvile vzporedno z njegovim izstopom iz
Rimskokatoliške cerkve. Antitrinitarcem je izrazil svoje sočutje zaradi
preganjanj, katerim so bili izpostavljeni, obenem pa se je tudi njihova
kritika nauka o Trojici ujemala z njegovim lastnim zavračanjem tako
rimskokatoliškega kot tudi reformiranega načina utemeljevanja nauka
o Trojici in nauka o Kristusovem predobstoju. Dudićeva fascinacija z
antitrinitarizmom je našla oporo v prijateljstvih s Simonejem Simonijem
(Simon Simonius, pribl. 1522–1602) iz Lucce, z Jakobom Paleologom,
s katerim je bil v stiku do leta 1572 in še z drugimi. Po smrti poljskega
kralja Zygmunta II. Augusta (1520–1572) je Dudić vnovič stopil v poli-
tično službo Habsburžanov in od takrat se je bal, da bi ga zaradi izjav v
prid antitrinitaristični filozofiji in teologiji ožigosali kot heretika ter bi
bil posledično ob svojo novo pridobljeno službo.
Zato pa se je po letu 1572 spet okrepila Dudićeva pisna koresponden-
ca s teologi reformirane smeri (kalvinci) iz več koncev Evrope. Mreža
njegovih stikov je segala po eni strani do Švice: Dudić se je tu poleg
korespondence s Teodorjem Bezo dopisoval tudi s züriškima reformi-
ranima teologoma Josiasom Simlerjem (1530–1576) in Johannesom
Wolfom (1521–1571). Tudi ta stika je Dudić navezal prek Trecya. K na-
daljnjim stikom spadajo Péter Juhász Méliusz iz Debrecena (1532–1572),
poznejši škof Reformirane cerkve na Sedmograškem14 in Péter Károlyi
(Petrus Carolinus Pannonius), kalvinski pridigar v Velikem Varadinu
(Nagyvárad, danes Oradea). V nemških deželah je bil v dopisnem stiku
s heidelberškimi profesorji Girolamom (Hieronymus) Zanchijem (1516–
1590), Thomasom Erastusom (1524–1583) in z Zachariasom Ursinusom
(1534–1583), rojenim v Wrocławu. Hkrati si je dopisoval tudi s skupino
izobražencev v Wittenbergu, Leipzigu, Nürnbergu in Altdorfu, ki so
simpatizirali z reformirano teologijo. Temu krogu sta pripadala tudi v
Wrocławu rojeni Johannes Crato von Krafftheim (1519–1585) in Hubert
Languet (1518–1571). Oba sta bila nekaj časa dejavna na dunajskem
dvoru. Dudićeva prva pisemska izmenjava s Cratom von Krafftheimom
je bila že leta 1570.
14 Dudith à Péter Méliusz [Pietro Melio], Kraków, le 22 septembre 1571, v: Andreas
Dudithius Epistulae, 2. zv., kot v op. št. 2, str. 319–320.
278
Videti je, da so se Dudićeve simpatije do reformiranega, a tudi do
antitrinitarističnega gibanja razvile vzporedno z njegovim izstopom iz
Rimskokatoliške cerkve. Antitrinitarcem je izrazil svoje sočutje zaradi
preganjanj, katerim so bili izpostavljeni, obenem pa se je tudi njihova
kritika nauka o Trojici ujemala z njegovim lastnim zavračanjem tako
rimskokatoliškega kot tudi reformiranega načina utemeljevanja nauka
o Trojici in nauka o Kristusovem predobstoju. Dudićeva fascinacija z
antitrinitarizmom je našla oporo v prijateljstvih s Simonejem Simonijem
(Simon Simonius, pribl. 1522–1602) iz Lucce, z Jakobom Paleologom,
s katerim je bil v stiku do leta 1572 in še z drugimi. Po smrti poljskega
kralja Zygmunta II. Augusta (1520–1572) je Dudić vnovič stopil v poli-
tično službo Habsburžanov in od takrat se je bal, da bi ga zaradi izjav v
prid antitrinitaristični filozofiji in teologiji ožigosali kot heretika ter bi
bil posledično ob svojo novo pridobljeno službo.
Zato pa se je po letu 1572 spet okrepila Dudićeva pisna koresponden-
ca s teologi reformirane smeri (kalvinci) iz več koncev Evrope. Mreža
njegovih stikov je segala po eni strani do Švice: Dudić se je tu poleg
korespondence s Teodorjem Bezo dopisoval tudi s züriškima reformi-
ranima teologoma Josiasom Simlerjem (1530–1576) in Johannesom
Wolfom (1521–1571). Tudi ta stika je Dudić navezal prek Trecya. K na-
daljnjim stikom spadajo Péter Juhász Méliusz iz Debrecena (1532–1572),
poznejši škof Reformirane cerkve na Sedmograškem14 in Péter Károlyi
(Petrus Carolinus Pannonius), kalvinski pridigar v Velikem Varadinu
(Nagyvárad, danes Oradea). V nemških deželah je bil v dopisnem stiku
s heidelberškimi profesorji Girolamom (Hieronymus) Zanchijem (1516–
1590), Thomasom Erastusom (1524–1583) in z Zachariasom Ursinusom
(1534–1583), rojenim v Wrocławu. Hkrati si je dopisoval tudi s skupino
izobražencev v Wittenbergu, Leipzigu, Nürnbergu in Altdorfu, ki so
simpatizirali z reformirano teologijo. Temu krogu sta pripadala tudi v
Wrocławu rojeni Johannes Crato von Krafftheim (1519–1585) in Hubert
Languet (1518–1571). Oba sta bila nekaj časa dejavna na dunajskem
dvoru. Dudićeva prva pisemska izmenjava s Cratom von Krafftheimom
je bila že leta 1570.
14 Dudith à Péter Méliusz [Pietro Melio], Kraków, le 22 septembre 1571, v: Andreas
Dudithius Epistulae, 2. zv., kot v op. št. 2, str. 319–320.
278
