Page 279 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 279
LUKA ILIĆ
korespondence: dopisoval si je v latinščini, italijanščini, nemščini, ma-
džarščini in poljščini. Že med svojim študijem v Parizu pa se je temeljito
posvečal grščini. Njegova knjižnica, Bibliotheca Dudithiana, izraža moža
z bogato zbirko knjig, ki je zajemala tako antične klasike (npr. Aristotela
in Cicerona), cerkvene očete (npr. Avguština), humaniste (Erazma Ro-
terdamskega, Pica della Mirandolo) kot tudi lastnikove sodobnike, znan-
stvenike, kot sta Paracelsus (1493–1541) ali Tycho Brahe (1546–1601).10
Dokaz, da je te knjige tudi aktivno bral, so marginalije in pripisi. Ti so
pogosto obsežni in posejani čez celotne knjige.
Dudićeva mreža stikov z evropskimi kalvinci
Čeprav je po prestopu v protestantizem Dudić izjavil, da ne pripada
nobeni veroizpovedi, ni skrival svojih simpatij do pripadnikov refor-
mirane veroizpovedi (kalvincev). Med bivanjem v Krakowu je hodil v
cerkev reformirane skupnosti, v kateri je bil kot pridigar dejaven Szy-
mon Zacjusz (Simon Zacius, pribl. 1507 do pribl. 1591).11 Zelo verjetno
je prav v tej skupnosti Dudić lahko navezoval stike, ki so omogočili
njegovo poznejše dopisovanje. Stik s Théodorjem Bezo (de Bèze, lat.
Beza, 1519–1605), ki se je razvil v dolgoletno obširno dopisovanje, mu
je posredoval Krzysztof Trecy (Thretius, pribl. 1531–1591), poljski kal-
vinec, pedagog in rektor evangeličanske šole v Krakowu. Najzgodnjejše
ohranjeno Dudićevo pismo Bezu je datirano 18. aprila 1568, zanimivo pa
je že zato, ker se v njem dotika vprašanja vloge elementov svete večerje
za veljavno prejetje zakramenta.12 Dudić je švicarskega teologa vprašal za
mnenje, kaj naj stori, glede na to, da čuti odpor do vina, ki mu skorajda
onemogoča, da bi bil deležen svete večerje. To pismo pa se že nanaša na
predhodno korespondenco.13 Njuno dopisovanje je trajalo do leta 1585,
po tematiki pa je bilo predvsem teološko.
10 Jankovics in Monok (ur.), András Dudith’s Library, kot v op. št. 3.
11 Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde, kot v op. št. 4, str. 264, 269.
12 Glej: Correspondance de Théodore de Bèze, Hippolyte Aubert, Alain Dufor et al.
(ur.), do zdaj 40 zvezkov, Ženeva: Droz, 1960–; 9. zv. (1978), korespondenca št. 601,
str. 58–59. Bèzov odgovor je na straneh 60–61.
13 Glej: Dudith à Théodore de Bèze, Kraków, le 18 avril 156[8], v: Andreas Dudithius
Epistulae, 2. zvezek: 1568–1573 (1995), kot v op. št. 2, str. 55–56.
277
korespondence: dopisoval si je v latinščini, italijanščini, nemščini, ma-
džarščini in poljščini. Že med svojim študijem v Parizu pa se je temeljito
posvečal grščini. Njegova knjižnica, Bibliotheca Dudithiana, izraža moža
z bogato zbirko knjig, ki je zajemala tako antične klasike (npr. Aristotela
in Cicerona), cerkvene očete (npr. Avguština), humaniste (Erazma Ro-
terdamskega, Pica della Mirandolo) kot tudi lastnikove sodobnike, znan-
stvenike, kot sta Paracelsus (1493–1541) ali Tycho Brahe (1546–1601).10
Dokaz, da je te knjige tudi aktivno bral, so marginalije in pripisi. Ti so
pogosto obsežni in posejani čez celotne knjige.
Dudićeva mreža stikov z evropskimi kalvinci
Čeprav je po prestopu v protestantizem Dudić izjavil, da ne pripada
nobeni veroizpovedi, ni skrival svojih simpatij do pripadnikov refor-
mirane veroizpovedi (kalvincev). Med bivanjem v Krakowu je hodil v
cerkev reformirane skupnosti, v kateri je bil kot pridigar dejaven Szy-
mon Zacjusz (Simon Zacius, pribl. 1507 do pribl. 1591).11 Zelo verjetno
je prav v tej skupnosti Dudić lahko navezoval stike, ki so omogočili
njegovo poznejše dopisovanje. Stik s Théodorjem Bezo (de Bèze, lat.
Beza, 1519–1605), ki se je razvil v dolgoletno obširno dopisovanje, mu
je posredoval Krzysztof Trecy (Thretius, pribl. 1531–1591), poljski kal-
vinec, pedagog in rektor evangeličanske šole v Krakowu. Najzgodnjejše
ohranjeno Dudićevo pismo Bezu je datirano 18. aprila 1568, zanimivo pa
je že zato, ker se v njem dotika vprašanja vloge elementov svete večerje
za veljavno prejetje zakramenta.12 Dudić je švicarskega teologa vprašal za
mnenje, kaj naj stori, glede na to, da čuti odpor do vina, ki mu skorajda
onemogoča, da bi bil deležen svete večerje. To pismo pa se že nanaša na
predhodno korespondenco.13 Njuno dopisovanje je trajalo do leta 1585,
po tematiki pa je bilo predvsem teološko.
10 Jankovics in Monok (ur.), András Dudith’s Library, kot v op. št. 3.
11 Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde, kot v op. št. 4, str. 264, 269.
12 Glej: Correspondance de Théodore de Bèze, Hippolyte Aubert, Alain Dufor et al.
(ur.), do zdaj 40 zvezkov, Ženeva: Droz, 1960–; 9. zv. (1978), korespondenca št. 601,
str. 58–59. Bèzov odgovor je na straneh 60–61.
13 Glej: Dudith à Théodore de Bèze, Kraków, le 18 avril 156[8], v: Andreas Dudithius
Epistulae, 2. zvezek: 1568–1573 (1995), kot v op. št. 2, str. 55–56.
277
