Page 285 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 285
LUKA ILIĆ
Ne smemo pozabiti tudi wrocławskega mestnega svetnika Alberta Behra
in mestnega zdravnika ter filozofa Martina Weinricha (Vratislaviensis,
1548–1609), ki je poučeval tudi fiziko.
Sklep
Dudića lahko zaradi raznovrstnih znanstvenih interesov in spremi-
njajočih se verskih simpatij z besedami Gáborja Almásija označimo kot
heterodoksnega humanista.25 Quirinus Reuter, ki je po Dudićevi smrti
objavil njegovo biografijo, ga nasprotno označuje kot kalvinca. Poročal
je, da je Dudić vsak dan del dopoldneva posvečal branju Nove zaveze s
komentarji Calvinovega naslednika Beze in spisov Zanchija, Ursinusa
ali Antoina de la Roche Chandieuja (1534–1591) ter drugih.26 Temu
lahko verjamemo, saj je Reuter več kot dve leti stanoval v Dudićevi hiši,
sodeloval pri njegovih poslih in užival njegovo polno zaupanje. Tudi z
objavo Dudićevih Orationes27 v letu 1590 je hotel poudariti, da so bila
Dudićeva unitaristična/antitrinitarna nagnjenja le bežna epizoda.28
Lingelsheim, ki je načrtoval izdajo Dudićevih spisov, ga je prav tako
hotel predstaviti kot reformiranega in zmanjšati pomen njegovih antitri-
nitarnih simpatij kot kratkega intermezza brez posledic. Do načrtovane
izdaje pa ni prišlo, ker mu ni uspelo, da bi zbral Dudićeva pisma, ki bi
ustrezala temu konceptu.29
Na vprašanje o Dudićevi konfesionalni umestitvi moramo odgovarjati
v luči njegovih političnih in diplomatskih funkcij v službi habsburškega
cesarskega dvora. Kot uradnik in oficialni odposlanec rimskokatoliškega
vladarja je imel pri izražanju svojih verskih preferenc na razpolago le
wrocławskiego patrycjusza Heinricha Rybischa (1485–1544). (Biblioteka dawnego
Wrocławia 8.) Wrocław: Oficyna Wydawnicza ATUT, 2011.
25 Gábor Almási, The Uses of Humanism. Johannes Sambucus (1531–1584), Andreas
Dudith (1533–1589), and the Republic of Letters in East Central Europe. Leiden: Brill,
2009, str. 239 isl.
26 Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde. Kot v op. št. 4, str. 317.
27 Pet Dudićevih govorov s Tridentskega koncila je dostopnih v hravščini. Glej op. št. 4.
28 Theodor Julius Ney, Reuter, Quirinus, v: Allgemeine Deutsche Biographie, 56 zvezkov,
1875–1912; 28. zv. (1889), str. 328–329.
29 Glej: Kohlndorfer-Fries, Diplomatie und Gelehrtenrepublik. Kot v op. 23, str. 256.
283
Ne smemo pozabiti tudi wrocławskega mestnega svetnika Alberta Behra
in mestnega zdravnika ter filozofa Martina Weinricha (Vratislaviensis,
1548–1609), ki je poučeval tudi fiziko.
Sklep
Dudića lahko zaradi raznovrstnih znanstvenih interesov in spremi-
njajočih se verskih simpatij z besedami Gáborja Almásija označimo kot
heterodoksnega humanista.25 Quirinus Reuter, ki je po Dudićevi smrti
objavil njegovo biografijo, ga nasprotno označuje kot kalvinca. Poročal
je, da je Dudić vsak dan del dopoldneva posvečal branju Nove zaveze s
komentarji Calvinovega naslednika Beze in spisov Zanchija, Ursinusa
ali Antoina de la Roche Chandieuja (1534–1591) ter drugih.26 Temu
lahko verjamemo, saj je Reuter več kot dve leti stanoval v Dudićevi hiši,
sodeloval pri njegovih poslih in užival njegovo polno zaupanje. Tudi z
objavo Dudićevih Orationes27 v letu 1590 je hotel poudariti, da so bila
Dudićeva unitaristična/antitrinitarna nagnjenja le bežna epizoda.28
Lingelsheim, ki je načrtoval izdajo Dudićevih spisov, ga je prav tako
hotel predstaviti kot reformiranega in zmanjšati pomen njegovih antitri-
nitarnih simpatij kot kratkega intermezza brez posledic. Do načrtovane
izdaje pa ni prišlo, ker mu ni uspelo, da bi zbral Dudićeva pisma, ki bi
ustrezala temu konceptu.29
Na vprašanje o Dudićevi konfesionalni umestitvi moramo odgovarjati
v luči njegovih političnih in diplomatskih funkcij v službi habsburškega
cesarskega dvora. Kot uradnik in oficialni odposlanec rimskokatoliškega
vladarja je imel pri izražanju svojih verskih preferenc na razpolago le
wrocławskiego patrycjusza Heinricha Rybischa (1485–1544). (Biblioteka dawnego
Wrocławia 8.) Wrocław: Oficyna Wydawnicza ATUT, 2011.
25 Gábor Almási, The Uses of Humanism. Johannes Sambucus (1531–1584), Andreas
Dudith (1533–1589), and the Republic of Letters in East Central Europe. Leiden: Brill,
2009, str. 239 isl.
26 Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde. Kot v op. št. 4, str. 317.
27 Pet Dudićevih govorov s Tridentskega koncila je dostopnih v hravščini. Glej op. št. 4.
28 Theodor Julius Ney, Reuter, Quirinus, v: Allgemeine Deutsche Biographie, 56 zvezkov,
1875–1912; 28. zv. (1889), str. 328–329.
29 Glej: Kohlndorfer-Fries, Diplomatie und Gelehrtenrepublik. Kot v op. 23, str. 256.
283
