Page 306 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 306
RAZGLEDI, VPOGLEDI
so bila njihova verovanja ljudska kombinacija in predelava luteranskih
in anabaptističnih idej in poudarkov, pa tudi ljudske zdravorazumske
kritičnosti do katoliškega obredja in zakramentov še posebej.14 Svojo
vlogo je imela tudi državna meja oziroma podpora ali zatočišče, ki so ju
onkraj nje, v cesarski Istri, dobili pri tamkajšnjih reformaciji naklonjenih
plemičih.
Vrh inkvizicijskega obračunavanja z njimi je bila smrtna obsodba
enega od heretikov z utopitvijo v beneški laguni. Inkvizicija v Beneški
republiki sicer ni bila radikalna in soočenje vodnjanskih heretikov z njo
prav tako ne. Z obeh strani je bilo polno izmikanja, kompromisov, a tudi
vztrajnega ponavljanja obsodb in (za)časnega kaznovanja.
Kot je zapisal avtor spremne besede Miroslav Bertoša, je Tomizza
iz fragmentov sodnih spisov in drugega gradiva vešče spletel zgodbo
in podobo oseb tistega časa. Zgodovinskim dokumentom je vdihnil
življenje in ustvaril delo, v katerem »historiografija postane literatura
in literatura historiografija«.
Tudi v tem delu in razmerah, ki jih predstavlja, bi lahko iskali struk-
turne podobnosti s Tomizzino Istro 20. stoletja. Toda za odgovor na
naše vprašanje se mi poleg samega dejstva, da je Tomizza posvetil toliko
pozornosti nekemu tako odmaknjenemu in nenavadnemu dogajanju, zdi
najpomembnejši sam naslov, ki ga je tokrat dal svoji skopi predstavitvi
vodnjanskega krivoverstva. »Ko je Bog zapustil cerkev«, ko je odšel iz
cerkve, je šel z ljudmi, za ljudmi, v njihove domove, vrtove, vinograde?
(Tomizza ni zapisal, da so ljudje, ki so zapustili/opustili cerkev, ostali
brez Boga in njegove Cerkve). Tomizzin naslov ne govori, da je Bog odšel
iz Cerkve, da je zapustil Cerkev. Bog je (z ljudmi) zapustil (katoliško)
cerkev, a bil in ostal z njimi – in oni v veri z njim – Cerkev tam, kjer so
bili, v svojih domovih, vrtovih, vinogradih … Je bilo to samo takrat in
za takrat, ali od takrat »za zmeraj«?
14 Pri uporabi in analizi inkvizicijskih zapisnikov (istega časa in sorodnega furlanske-
ga okolja) za spoznavanje ljudskega verovanja je imel Tomizza zgled v inovativnih
raziskavah in delih italijanskega zgodovinarja Carla Ginzburga (ki ga tudi navaja v
seznamu uporabljene literature). Glej slovenski prevod Ginzburgovega dela: Sir in
črvi: svet nekega mlinarja iz 16.stoletja. (Prevod Tomaž Jurca, spremna beseda Marta
Verginella), Ljubljana 2010: Studia humanitatis.
304
so bila njihova verovanja ljudska kombinacija in predelava luteranskih
in anabaptističnih idej in poudarkov, pa tudi ljudske zdravorazumske
kritičnosti do katoliškega obredja in zakramentov še posebej.14 Svojo
vlogo je imela tudi državna meja oziroma podpora ali zatočišče, ki so ju
onkraj nje, v cesarski Istri, dobili pri tamkajšnjih reformaciji naklonjenih
plemičih.
Vrh inkvizicijskega obračunavanja z njimi je bila smrtna obsodba
enega od heretikov z utopitvijo v beneški laguni. Inkvizicija v Beneški
republiki sicer ni bila radikalna in soočenje vodnjanskih heretikov z njo
prav tako ne. Z obeh strani je bilo polno izmikanja, kompromisov, a tudi
vztrajnega ponavljanja obsodb in (za)časnega kaznovanja.
Kot je zapisal avtor spremne besede Miroslav Bertoša, je Tomizza
iz fragmentov sodnih spisov in drugega gradiva vešče spletel zgodbo
in podobo oseb tistega časa. Zgodovinskim dokumentom je vdihnil
življenje in ustvaril delo, v katerem »historiografija postane literatura
in literatura historiografija«.
Tudi v tem delu in razmerah, ki jih predstavlja, bi lahko iskali struk-
turne podobnosti s Tomizzino Istro 20. stoletja. Toda za odgovor na
naše vprašanje se mi poleg samega dejstva, da je Tomizza posvetil toliko
pozornosti nekemu tako odmaknjenemu in nenavadnemu dogajanju, zdi
najpomembnejši sam naslov, ki ga je tokrat dal svoji skopi predstavitvi
vodnjanskega krivoverstva. »Ko je Bog zapustil cerkev«, ko je odšel iz
cerkve, je šel z ljudmi, za ljudmi, v njihove domove, vrtove, vinograde?
(Tomizza ni zapisal, da so ljudje, ki so zapustili/opustili cerkev, ostali
brez Boga in njegove Cerkve). Tomizzin naslov ne govori, da je Bog odšel
iz Cerkve, da je zapustil Cerkev. Bog je (z ljudmi) zapustil (katoliško)
cerkev, a bil in ostal z njimi – in oni v veri z njim – Cerkev tam, kjer so
bili, v svojih domovih, vrtovih, vinogradih … Je bilo to samo takrat in
za takrat, ali od takrat »za zmeraj«?
14 Pri uporabi in analizi inkvizicijskih zapisnikov (istega časa in sorodnega furlanske-
ga okolja) za spoznavanje ljudskega verovanja je imel Tomizza zgled v inovativnih
raziskavah in delih italijanskega zgodovinarja Carla Ginzburga (ki ga tudi navaja v
seznamu uporabljene literature). Glej slovenski prevod Ginzburgovega dela: Sir in
črvi: svet nekega mlinarja iz 16.stoletja. (Prevod Tomaž Jurca, spremna beseda Marta
Verginella), Ljubljana 2010: Studia humanitatis.
304
