Page 305 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 305
MARKO KERŠEVAN
milostjo hrabro odrekel spoved na uho in poslednje olje, odpustil vse
redovnike in odpovedal vsakršno mašo; prizadeval sem si, da bi kolikor
je le mogoče malo onečastil pogreb, tako da bolj krščanskega dežela še
ni videla«.11 Telesnih ostankov svojega najbližnjega naj ne bi spoštoval
kaj dosti bolj od relikvij sv. Gavdencija, ki jih je dal odstraniti iz cerkve
v švicarskem mestecu, kjer je pridigal. Pa vendar naj bi se Vergerij po
Tomizzi pozneje samokritično spraševal, kaj naj bi bilo večja skrunitev
od tiste, ki prizadene človekove telesne ostanke.
Zgovoren je Tomizzin opis očaranosti nad italijansko-katoliškimi
procesijami skozi usta Vergerijevega služabnika: »Za mene so procesi-
je najbolj vesela stvar, najbolj čustvena in razkošna. […] Pravim vam,
da so luteranci nori, ne vedo, kaj delajo, ker so izkoreninili vse te lepe
običaje.«12
Bogastvo, razkošnost katoliškega krščanstva kot da je po Tomizzi
vsaj za Italijane nekaj boljšega od »samo krščanstva« (=protestantizma).
Tomizza se zaveda, da je slika italijanske reformacije, kot jo pokaže
skozi Vergerijevo vpletenost vanjo, slika reformatorskega verovanja in
iskanja izobraženega višjega in visokega sloja, posvetne in cerkvene
aristokracije.
Tudi zato gotovo ni slučajno, da se je v drugi knjigi posvetil »ljudske-
mu protestantizmu« v svojem istrskem okolju. Knjiga Ko je Bog zapustil
cerkev: Življenje in verovanje v istrskem trgu 16. stoletja prav tako kot
Vergerijev roman temelji na dokumentih (Državnega arhiva v Benetkah,
zapisnikih inkvizicijskih procesov proti vodnjanskim heretikom, obja-
vljenih v začetku 20. stoletja, pa tudi še neobjavljenih). V knjigi, od blizu
in z distanco hkrati, predstavlja socialno, generacijsko in etnično razno-
liko skupino vodnjanskih vernikov (med njimi izstopajo potomci prise-
ljencev s Cipra!), ki se zbirajo v zasebnih hišah, vrtovih in vinogradih,
razpravljajo o veri in Cerkvi, berejo in – večinoma nepismeni – poslušajo
Biblijo v italijanskem prevodu ter knjigo Beneficio di Christo,13 najzna-
čilnejše delo italijanske reformacije; kot kažejo inkvizicijski zapisniki,
11 Il male viene dal Nord, str. 363–364.
12 Il male viene dal Nord, str. 337.
13 O delu piše v naši reviji Tomaž Jurca: Traktat Il beneficio di Christo kot osrednji spis
italijanske reformacije. Stati inu obstati 11-12 (2010), str. 161–172.
303
milostjo hrabro odrekel spoved na uho in poslednje olje, odpustil vse
redovnike in odpovedal vsakršno mašo; prizadeval sem si, da bi kolikor
je le mogoče malo onečastil pogreb, tako da bolj krščanskega dežela še
ni videla«.11 Telesnih ostankov svojega najbližnjega naj ne bi spoštoval
kaj dosti bolj od relikvij sv. Gavdencija, ki jih je dal odstraniti iz cerkve
v švicarskem mestecu, kjer je pridigal. Pa vendar naj bi se Vergerij po
Tomizzi pozneje samokritično spraševal, kaj naj bi bilo večja skrunitev
od tiste, ki prizadene človekove telesne ostanke.
Zgovoren je Tomizzin opis očaranosti nad italijansko-katoliškimi
procesijami skozi usta Vergerijevega služabnika: »Za mene so procesi-
je najbolj vesela stvar, najbolj čustvena in razkošna. […] Pravim vam,
da so luteranci nori, ne vedo, kaj delajo, ker so izkoreninili vse te lepe
običaje.«12
Bogastvo, razkošnost katoliškega krščanstva kot da je po Tomizzi
vsaj za Italijane nekaj boljšega od »samo krščanstva« (=protestantizma).
Tomizza se zaveda, da je slika italijanske reformacije, kot jo pokaže
skozi Vergerijevo vpletenost vanjo, slika reformatorskega verovanja in
iskanja izobraženega višjega in visokega sloja, posvetne in cerkvene
aristokracije.
Tudi zato gotovo ni slučajno, da se je v drugi knjigi posvetil »ljudske-
mu protestantizmu« v svojem istrskem okolju. Knjiga Ko je Bog zapustil
cerkev: Življenje in verovanje v istrskem trgu 16. stoletja prav tako kot
Vergerijev roman temelji na dokumentih (Državnega arhiva v Benetkah,
zapisnikih inkvizicijskih procesov proti vodnjanskim heretikom, obja-
vljenih v začetku 20. stoletja, pa tudi še neobjavljenih). V knjigi, od blizu
in z distanco hkrati, predstavlja socialno, generacijsko in etnično razno-
liko skupino vodnjanskih vernikov (med njimi izstopajo potomci prise-
ljencev s Cipra!), ki se zbirajo v zasebnih hišah, vrtovih in vinogradih,
razpravljajo o veri in Cerkvi, berejo in – večinoma nepismeni – poslušajo
Biblijo v italijanskem prevodu ter knjigo Beneficio di Christo,13 najzna-
čilnejše delo italijanske reformacije; kot kažejo inkvizicijski zapisniki,
11 Il male viene dal Nord, str. 363–364.
12 Il male viene dal Nord, str. 337.
13 O delu piše v naši reviji Tomaž Jurca: Traktat Il beneficio di Christo kot osrednji spis
italijanske reformacije. Stati inu obstati 11-12 (2010), str. 161–172.
303
