Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 39
JONATAN VINKLER
Odmev
Artikuli, ki so privedli do Husove obsodbe v Konstanci, niso niti
korekten niti celovit odraz Husove teologije, kajti bili so pripravljeni z
namenom, ki ni nujno predpostavljal tekstne doslednosti. Takisto obseg
artikulov v Konstanci ne zajema niti vsega Husovega spisja v latinskem
jeziku, temveč le ono, ki so ga Husovi tožniki imeli ga pohujšljivo za
pobožna ušesa, za sporno, napačno ali krivoversko; češko pisana besedila
se v artikulih niso znašla.
Toda v zrcalu tedanje sistematične teologije se Hus kaže v naslednji
luči: povsem na strani sočasne katoliške pravovernosti ga je najti pri
nau ku o Bogu, Kristusu, njegovem utelešenju, Devici Mariji in odrešenj-
skem dejanju; enako tudi ob vprašanju opravičenja človeka po milosti
Božji, ob maši, eshatologiji in zakramentih. Edini odmik je nauk o evha-
ristiji, kjer je Hus menil enako kot Wycleffe in zagovarjal remanenco. O
zakramentu kesanja je učil, da duhovnik odpuščanje grehov le razglasi,
ne opravi pa same odpustitve. O dobrih delih je podobno kot Wycleffe
menil, da človek v stanju težkega greha greši brez izjeme, zato so vse
njegove storitve grešne. Ravno tako je dvomil, da bi bila podelitev hos-
tije veljavna, če duhovnik, ki jo podaja, ni predestiniran ali ne izpričuje
dobrega moralnega ravnanja.
Povsem na strani cerkvene opozicije pa je bil pri nauku o cerkvi in
njeni ureditvi.70 Problem, ki so ga v Husovem topoglednem pisanju raz-
videvali tedanji teologi, ni bil v mišljenju cerkve kot občestva predesti-
niranih, temveč v tem, da je češki teolog sveto cerkev definiral izključno
kot občestvo predestiniranih in hotel na tem temelju izpeljati tudi načela
in strukturo njenega vodstva. S tem pa so bili zanikani vidna bojujoča se
cerkev, njen poglavar papež in zbor kardinalov ter njihova avtoriteta. –
Razkol med Husom in sočasno Cerkvijo je bil na tej točki najmočnejši
in, kot se je izkazalo v Konstanci, nerešljiv po nenasilni poti.
Miselno Husov nauk o cerkvi v letih po njegovi smrti ni doživel
posebnega odmeva. Zato pa je toliko močneje učinkoval praktično,
kajti zanikanje božanskega izvora papeškega primata in učiteljske av-
toritete rimske Cerkve je postalo eden od glavnih idejnih opornih
70 J. Sedlák, n. d., 374
37
Odmev
Artikuli, ki so privedli do Husove obsodbe v Konstanci, niso niti
korekten niti celovit odraz Husove teologije, kajti bili so pripravljeni z
namenom, ki ni nujno predpostavljal tekstne doslednosti. Takisto obseg
artikulov v Konstanci ne zajema niti vsega Husovega spisja v latinskem
jeziku, temveč le ono, ki so ga Husovi tožniki imeli ga pohujšljivo za
pobožna ušesa, za sporno, napačno ali krivoversko; češko pisana besedila
se v artikulih niso znašla.
Toda v zrcalu tedanje sistematične teologije se Hus kaže v naslednji
luči: povsem na strani sočasne katoliške pravovernosti ga je najti pri
nau ku o Bogu, Kristusu, njegovem utelešenju, Devici Mariji in odrešenj-
skem dejanju; enako tudi ob vprašanju opravičenja človeka po milosti
Božji, ob maši, eshatologiji in zakramentih. Edini odmik je nauk o evha-
ristiji, kjer je Hus menil enako kot Wycleffe in zagovarjal remanenco. O
zakramentu kesanja je učil, da duhovnik odpuščanje grehov le razglasi,
ne opravi pa same odpustitve. O dobrih delih je podobno kot Wycleffe
menil, da človek v stanju težkega greha greši brez izjeme, zato so vse
njegove storitve grešne. Ravno tako je dvomil, da bi bila podelitev hos-
tije veljavna, če duhovnik, ki jo podaja, ni predestiniran ali ne izpričuje
dobrega moralnega ravnanja.
Povsem na strani cerkvene opozicije pa je bil pri nauku o cerkvi in
njeni ureditvi.70 Problem, ki so ga v Husovem topoglednem pisanju raz-
videvali tedanji teologi, ni bil v mišljenju cerkve kot občestva predesti-
niranih, temveč v tem, da je češki teolog sveto cerkev definiral izključno
kot občestvo predestiniranih in hotel na tem temelju izpeljati tudi načela
in strukturo njenega vodstva. S tem pa so bili zanikani vidna bojujoča se
cerkev, njen poglavar papež in zbor kardinalov ter njihova avtoriteta. –
Razkol med Husom in sočasno Cerkvijo je bil na tej točki najmočnejši
in, kot se je izkazalo v Konstanci, nerešljiv po nenasilni poti.
Miselno Husov nauk o cerkvi v letih po njegovi smrti ni doživel
posebnega odmeva. Zato pa je toliko močneje učinkoval praktično,
kajti zanikanje božanskega izvora papeškega primata in učiteljske av-
toritete rimske Cerkve je postalo eden od glavnih idejnih opornih
70 J. Sedlák, n. d., 374
37
