Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 44
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
to vprašanje in da so mi dali možnost deliti z drugimi nekaj misli o njem;
dvomim sicer, koliko so bili realistični pri presoji mojih zmožnosti, da
nanj zadovoljivo odgovorim. Utemeljen odgovor na to navidez nedolžno
vprašanje vključuje problem, ki zahteva pregled množice novih študij
in zaresen dialog s starimi zgodovinarji; zahteva skratka izvedenost in
previdnost, ki bi ju lahko primerjali s kirurgovo ob operaciji možganov.
Moj poizkus lahko zato ponudi le zelo parcialen odgovor, delno s trdit-
vami, delno z dvomi, delno celo s spekulacijami.
Predlagam raziskavo v treh zaporednih korakih. Najprej kratek pre-
gled usode same besede »reformacija«, ki bo pokazal polimorfnost izraza
in kompleksnost njegovega pomena. Drugo, nekaj pozornosti bomo
posvetili okarakterizaciji reformacije kot dogodka. In tretje, zaustavili
se bomo pri pridevniku »nemški« v zvezi s samostalnikom reformacija.
1. Reformacija: protestantski pojem?
Beseda »reformacija« mnoge takoj spomni na avguštinskega fratra,
ki je heroično izzval Rimsko cerkev, ko je 31. oktobra 1517 pribil na
cerkvena vrata svojih 95 tez. Toda beseda reformatio je imela dolgo in
spremenljivo zgodovino, še preden je bila uporabljena za delo Martina
Luthra.3 Splošno uporabljena je bila že v klasični latinščini.4 V najširšem
smislu je pomenila vsak poizkus prenoviti neko skupnost, institucijo ali
skupino z vrnitvijo k njenim začetkom, prvim izvirom. V času cerkvenih
očetov5 so z njo opominjali, da kristjani in cerkve vedno potrebujejo
3 Glej: Emidio Campi, »Ecclesia semper reformanda«: Metamorphosen einer altehrwür-
digen Formel, Zwingliana 37 (2010), 1–19; Theodor Mahlmann, »Ecclesia semper
reformanda«: Eine historische Aufklärung. Neue Bearbeitung, v: Torbjörn Johansson
et al. (ur.), Hermeneutica Sacra: Studien zur Auslegung der Heiligen Schrift in 16.und 17.
Jahrhundert. Bengt Hägglund zum 90. Geburtstag. Berlin: De Gruyter, 2010, 381– 442.
4 Theodor Mahlmann, Reformation, v: Karlfried Gründer (ur.), Historisches Wörterbuch
der Philosophie, 8. zvezek. Basel: Schwabe AG, 1992, 416–427; Ulrich Köpf, Reforma-
tion, RGG4, 7 (2004), 145–159; Mahlmann, Reformationsgedanke. Ibid., 159–164.
5 Gerhardt B. Ladner, The Idea of Reform: It’s Impact on Christian Thought and Action
in the Age of the Fathers. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1959; Bernd
Christian Schneider, Ius Reformandi: Die Entwicklung eines Staatskirchenrechts von
seinen Anfängen bis zum Ende des Alten Reiches. Tübingen: Mohr Siebeck, 2001.
42
to vprašanje in da so mi dali možnost deliti z drugimi nekaj misli o njem;
dvomim sicer, koliko so bili realistični pri presoji mojih zmožnosti, da
nanj zadovoljivo odgovorim. Utemeljen odgovor na to navidez nedolžno
vprašanje vključuje problem, ki zahteva pregled množice novih študij
in zaresen dialog s starimi zgodovinarji; zahteva skratka izvedenost in
previdnost, ki bi ju lahko primerjali s kirurgovo ob operaciji možganov.
Moj poizkus lahko zato ponudi le zelo parcialen odgovor, delno s trdit-
vami, delno z dvomi, delno celo s spekulacijami.
Predlagam raziskavo v treh zaporednih korakih. Najprej kratek pre-
gled usode same besede »reformacija«, ki bo pokazal polimorfnost izraza
in kompleksnost njegovega pomena. Drugo, nekaj pozornosti bomo
posvetili okarakterizaciji reformacije kot dogodka. In tretje, zaustavili
se bomo pri pridevniku »nemški« v zvezi s samostalnikom reformacija.
1. Reformacija: protestantski pojem?
Beseda »reformacija« mnoge takoj spomni na avguštinskega fratra,
ki je heroično izzval Rimsko cerkev, ko je 31. oktobra 1517 pribil na
cerkvena vrata svojih 95 tez. Toda beseda reformatio je imela dolgo in
spremenljivo zgodovino, še preden je bila uporabljena za delo Martina
Luthra.3 Splošno uporabljena je bila že v klasični latinščini.4 V najširšem
smislu je pomenila vsak poizkus prenoviti neko skupnost, institucijo ali
skupino z vrnitvijo k njenim začetkom, prvim izvirom. V času cerkvenih
očetov5 so z njo opominjali, da kristjani in cerkve vedno potrebujejo
3 Glej: Emidio Campi, »Ecclesia semper reformanda«: Metamorphosen einer altehrwür-
digen Formel, Zwingliana 37 (2010), 1–19; Theodor Mahlmann, »Ecclesia semper
reformanda«: Eine historische Aufklärung. Neue Bearbeitung, v: Torbjörn Johansson
et al. (ur.), Hermeneutica Sacra: Studien zur Auslegung der Heiligen Schrift in 16.und 17.
Jahrhundert. Bengt Hägglund zum 90. Geburtstag. Berlin: De Gruyter, 2010, 381– 442.
4 Theodor Mahlmann, Reformation, v: Karlfried Gründer (ur.), Historisches Wörterbuch
der Philosophie, 8. zvezek. Basel: Schwabe AG, 1992, 416–427; Ulrich Köpf, Reforma-
tion, RGG4, 7 (2004), 145–159; Mahlmann, Reformationsgedanke. Ibid., 159–164.
5 Gerhardt B. Ladner, The Idea of Reform: It’s Impact on Christian Thought and Action
in the Age of the Fathers. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1959; Bernd
Christian Schneider, Ius Reformandi: Die Entwicklung eines Staatskirchenrechts von
seinen Anfängen bis zum Ende des Alten Reiches. Tübingen: Mohr Siebeck, 2001.
42
