Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 63
EMIDIO CAMPI
Poglejmo nekaj primerov, ki ponazarjajo te ideje. Prvi primer je ga-
lantni poizkus »kulturnega protestantizma«, da bi pokazal, kako sta
doktrini osebne poklicanosti (poklica) in predestinacije prispevali k
odločilnim spremembam na izvorih modernosti. Tega poizkusa ne gre
obravnavati kot nečesa, kar sodi v muzej (idej), kot nečesa, kar zanima
le antikvarje in estete: gre za delo, ki ga je treba kontinuirano nadalje-
vati. Če ga pravilno razumemo, nam ta klasični primer kaže, zakaj je
danes nujen nov pristop – potem ko je bila z raziskovanjem prepozna-
na in osvetljena kot naivna in romantizirana podoba reformacije, ki je
spremljala stari pristop. Danes vemo: če so bile te doktrine pomembne
za tedanje družbene in kulturne premike, je bilo to zato, ker so bile
kompleksno prepletene in součinkujoče z drugimi težnjami, na način,
ki ga je še vedno težko natančno opredeliti in analizirati. Drugi primer:
da bi v okviru konfesionalizacijske teorije prišli do niansiranega razume-
vanja reformacije, je treba najti prostor za sveže raziskovanje in kritiko
bogate tradicije krščanske pobožnosti in duhovnosti, pastoralnega dela,
intelektualnih in kulturnih dosežkov generacij teologov, ki so z novimi
kritičnimi orodji v grščini in hebrejščini izzivali stare interpretacije Bi-
blije, kakršne so sankcionirali papež in drugi uradni varuhi. Tretji dober
primer – podprt z izvirnim delom Christopha Strohma55 – je pogled,
da pomeni razdobje 1555–1650 pravi prodor modernega evropskega
pravosodja, ki ima različne konfesionalne korenine (rimskokatoliške,
luteranske, reformiranske) in ki je bil bolj sprožen od spodaj, kakor pa da
bi bil politično vsiljen od zgoraj. Četrtič: ko se zavedamo kontinentalne
razsežnosti in dolgoročnosti vpliva protestantske reformacije, je smiselno
pozorno primerjati doktrine različnih reformacij med poznim srednjim
vekom in zgodnjo moderno dobo – kot izraz in dokaz širokega procesa
temeljnih sprememb v evropskem in svetovnem krščanstvu. To vključuje
iskanje novih virov in odkrivanje glasov manj znanih reformatorjev ter
55 Christoph Strohm, Calvinismus und Recht. Weltanschaulich-konfessionelle Aspekte
im Werk reformierter Juristen in der Frühen Neuzeit. Tübingen: Mohr Siebeck, 2008;
Strohm, Nach hundert Jahren: Ernst Troeltsch, der Protestantismus und die Entstehung
der modernen Welt, ARG 99 (2008), 6–35; Strohm, Der Einfluss des Protestantismus
auf die Entwicklung der Rechtswissenschaft, v: Emidio Campi et al. (ur.), Johannes
Calvin und die kulturelle Prägekraft des Protestantismus. Zürich: Vdf Hochschulverlag,
2011, 75– 88.
61
Poglejmo nekaj primerov, ki ponazarjajo te ideje. Prvi primer je ga-
lantni poizkus »kulturnega protestantizma«, da bi pokazal, kako sta
doktrini osebne poklicanosti (poklica) in predestinacije prispevali k
odločilnim spremembam na izvorih modernosti. Tega poizkusa ne gre
obravnavati kot nečesa, kar sodi v muzej (idej), kot nečesa, kar zanima
le antikvarje in estete: gre za delo, ki ga je treba kontinuirano nadalje-
vati. Če ga pravilno razumemo, nam ta klasični primer kaže, zakaj je
danes nujen nov pristop – potem ko je bila z raziskovanjem prepozna-
na in osvetljena kot naivna in romantizirana podoba reformacije, ki je
spremljala stari pristop. Danes vemo: če so bile te doktrine pomembne
za tedanje družbene in kulturne premike, je bilo to zato, ker so bile
kompleksno prepletene in součinkujoče z drugimi težnjami, na način,
ki ga je še vedno težko natančno opredeliti in analizirati. Drugi primer:
da bi v okviru konfesionalizacijske teorije prišli do niansiranega razume-
vanja reformacije, je treba najti prostor za sveže raziskovanje in kritiko
bogate tradicije krščanske pobožnosti in duhovnosti, pastoralnega dela,
intelektualnih in kulturnih dosežkov generacij teologov, ki so z novimi
kritičnimi orodji v grščini in hebrejščini izzivali stare interpretacije Bi-
blije, kakršne so sankcionirali papež in drugi uradni varuhi. Tretji dober
primer – podprt z izvirnim delom Christopha Strohma55 – je pogled,
da pomeni razdobje 1555–1650 pravi prodor modernega evropskega
pravosodja, ki ima različne konfesionalne korenine (rimskokatoliške,
luteranske, reformiranske) in ki je bil bolj sprožen od spodaj, kakor pa da
bi bil politično vsiljen od zgoraj. Četrtič: ko se zavedamo kontinentalne
razsežnosti in dolgoročnosti vpliva protestantske reformacije, je smiselno
pozorno primerjati doktrine različnih reformacij med poznim srednjim
vekom in zgodnjo moderno dobo – kot izraz in dokaz širokega procesa
temeljnih sprememb v evropskem in svetovnem krščanstvu. To vključuje
iskanje novih virov in odkrivanje glasov manj znanih reformatorjev ter
55 Christoph Strohm, Calvinismus und Recht. Weltanschaulich-konfessionelle Aspekte
im Werk reformierter Juristen in der Frühen Neuzeit. Tübingen: Mohr Siebeck, 2008;
Strohm, Nach hundert Jahren: Ernst Troeltsch, der Protestantismus und die Entstehung
der modernen Welt, ARG 99 (2008), 6–35; Strohm, Der Einfluss des Protestantismus
auf die Entwicklung der Rechtswissenschaft, v: Emidio Campi et al. (ur.), Johannes
Calvin und die kulturelle Prägekraft des Protestantismus. Zürich: Vdf Hochschulverlag,
2011, 75– 88.
61
