Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 61
EMIDIO CAMPI
reformacije pod Luthrovim vodstvom51 – in tu smo spet enkrat v svetu
»usode« in »večno nemškega«! Kaufmann ne vidi, ali celo ne želi vide-
ti, da je legitimni ideal doktrinarne enotnosti popolnoma mogoč brez
podmene o Luthrovem primatu vis-à-vis drugim akterjem.
Ni mogoče povzeti vse raznovrstnosti vidikov, ki jih odpira Bradyje-
vo delo German Histories in the Age of Reformation.52 Za naš namen
zadošča omeniti, da sledi poti, ki so jo v zadnjih dvajsetih letih začrtali
okviri komunalizacijske in konfesionalizacijske teze, in obravnava spre-
membe v verskem življenju v širšem političnem, kulturnem in social-
nem kontekstu. Z zanosno in robustno prozo dobro utemeljuje pogled,
da je bilo obdobje od 1400–1650 čas dejanskega prodora modernega
sveta. Čeprav po Bradyjevem mnenju reformacija ni bila revolucionarni
prelom s preteklostjo, je nesporno pripeljala do pomembnih sprememb
v Nemčiji. Na koncu pa je vendarle bil politični sistem cesarstva tisti,
ki je usmerjal razvoj, sprožen z Luthrovim gibanjem. Brady vztraja
na pomembnosti oblikovanja »konfesij, ki jih označuje konformnost
v doktrini in nekoliko manj v praksi« (str. 289), ter odrine na stran
tradicionalno interpretacijo, ki je umeščala nemško reformacijo v srce
evropske modernizacije. Reformacija – to je konsekvenca, ki jo mora-
mo upoštevati – po vsem tem ni najbolj pomemben dogodek nemške
zgodovine.
Prikazana dela so reprezentativna za razvoj v novejšem zgodovi-
nopisju reformacije. Čeprav ne soglašam z nobeno od treh perspektiv,
ki jih – sicer na različnih ravneh – podajajo, rad priznam, da sem se
naučil od vsake med njimi. Pomagale so mi pri obravnavi zadnjega dela
problematike, ki mi je pripadla (na simpoziju). Po moji presoji je treba
priznati, da sta v zadnjih dveh desetletjih dve vplivni paradigmi – ko-
munalizacija in konfesionalizacija – resno spodjedli pojmovanje, ki je
51 Thomas Kaufmann, Luther and Calvin – One Reformation, v: Herman J. Selderhuis
(ur.), Calvinus sacrarum literarum interpres: Papers of the International Congress on
Calvin Reasearch. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2008, 149–171; glej 170:
»Ni dvoma, da je bilo Calvinovo življenjsko delo posvečeno taisti reformaciji, ki se
je pričela z Luthrom.«
52 Za podroben prikaz glej: Tom Scott, After Ranke: German Reformation History Recast,
German History 28 (2010), 358–363 in recenzijo Joela F. Harringtona v Renaissance
Quarterly 63 (2010), 214– 215.
59
reformacije pod Luthrovim vodstvom51 – in tu smo spet enkrat v svetu
»usode« in »večno nemškega«! Kaufmann ne vidi, ali celo ne želi vide-
ti, da je legitimni ideal doktrinarne enotnosti popolnoma mogoč brez
podmene o Luthrovem primatu vis-à-vis drugim akterjem.
Ni mogoče povzeti vse raznovrstnosti vidikov, ki jih odpira Bradyje-
vo delo German Histories in the Age of Reformation.52 Za naš namen
zadošča omeniti, da sledi poti, ki so jo v zadnjih dvajsetih letih začrtali
okviri komunalizacijske in konfesionalizacijske teze, in obravnava spre-
membe v verskem življenju v širšem političnem, kulturnem in social-
nem kontekstu. Z zanosno in robustno prozo dobro utemeljuje pogled,
da je bilo obdobje od 1400–1650 čas dejanskega prodora modernega
sveta. Čeprav po Bradyjevem mnenju reformacija ni bila revolucionarni
prelom s preteklostjo, je nesporno pripeljala do pomembnih sprememb
v Nemčiji. Na koncu pa je vendarle bil politični sistem cesarstva tisti,
ki je usmerjal razvoj, sprožen z Luthrovim gibanjem. Brady vztraja
na pomembnosti oblikovanja »konfesij, ki jih označuje konformnost
v doktrini in nekoliko manj v praksi« (str. 289), ter odrine na stran
tradicionalno interpretacijo, ki je umeščala nemško reformacijo v srce
evropske modernizacije. Reformacija – to je konsekvenca, ki jo mora-
mo upoštevati – po vsem tem ni najbolj pomemben dogodek nemške
zgodovine.
Prikazana dela so reprezentativna za razvoj v novejšem zgodovi-
nopisju reformacije. Čeprav ne soglašam z nobeno od treh perspektiv,
ki jih – sicer na različnih ravneh – podajajo, rad priznam, da sem se
naučil od vsake med njimi. Pomagale so mi pri obravnavi zadnjega dela
problematike, ki mi je pripadla (na simpoziju). Po moji presoji je treba
priznati, da sta v zadnjih dveh desetletjih dve vplivni paradigmi – ko-
munalizacija in konfesionalizacija – resno spodjedli pojmovanje, ki je
51 Thomas Kaufmann, Luther and Calvin – One Reformation, v: Herman J. Selderhuis
(ur.), Calvinus sacrarum literarum interpres: Papers of the International Congress on
Calvin Reasearch. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2008, 149–171; glej 170:
»Ni dvoma, da je bilo Calvinovo življenjsko delo posvečeno taisti reformaciji, ki se
je pričela z Luthrom.«
52 Za podroben prikaz glej: Tom Scott, After Ranke: German Reformation History Recast,
German History 28 (2010), 358–363 in recenzijo Joela F. Harringtona v Renaissance
Quarterly 63 (2010), 214– 215.
59
