Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 65
EMIDIO CAMPI
4. Sklep
Ali je bila reformacija nemški dogodek, nemška zadeva? V eseju smo
pokazali in dokazovali, da je reformacija preveč pomembna, da bi jo
uporabljali zgolj kot utemeljitveni mit neke nacije, kaj šele enega samega
konfesionalnega heroja. Sugerirali smo, da lahko ponovno ovrednotenje
reformacije v okviru paradigem komunalizacije in konfesionalizacije
pomaga k učinkovitejši obravnavi njenih teoloških načel in njihovega
vpliva na vzpon zgodnje moderne Evrope, ne da bi se togo držali ideo
loških ali konfesionalnih tradicij. Sklicujoč se na zgodovino, moramo
zgodovini ostati tudi zvesti. Res obstajajo vprašanja, ki jih moramo sami
postaviti in sami odgovoriti nanje, saj so glasovi (iz) preteklosti lahko
irelevantni ali celo zavajajoči; so pa druga vprašanja, in ta so najgloblja,
najbolj temeljna, pri katerih je treba glasove preteklosti znova slišati in
poslušati. Tudi raziskovalni zgodovinar naj ne bo presenečen ali šoki-
ran z dojemanjem reformacije, kot jo je v latinščini artikuliral leta 1518
(takrat) obskurni frater iz saške province: »Cerkev potrebuje reformacijo,
toda to ni zadeva za eno osebo, papeža, tudi ne za množico kardinalov
[…] ampak za ves svet, ali bolj pravilno, za Boga samega. Čas za tako
reformacijo je poznan le Njemu, ki je čas ustvaril.«60
Z dovoljenjem avtorja in založbe prevedeno iz:
Emidio Campi: Shifting Patterns of Reformed Tradition.
Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2014 (str. 15–34).
Prevedla Marko Kerševan in Nenad H. Vitorović
60 WA 1, 627,27–31 (Resolutiones, 1518, Conclusio LXXXIX): »Ecclesia indiget refor-
matione, quod non est unius hominis Pontificis nec multorum Cardinalium offitium,
sicut probavit utrumque novissimum concilium, sed totius orbis, immo solius dei.
Tempus autem huius reformationis novit solus ille, qui condidit tempora.«
63
4. Sklep
Ali je bila reformacija nemški dogodek, nemška zadeva? V eseju smo
pokazali in dokazovali, da je reformacija preveč pomembna, da bi jo
uporabljali zgolj kot utemeljitveni mit neke nacije, kaj šele enega samega
konfesionalnega heroja. Sugerirali smo, da lahko ponovno ovrednotenje
reformacije v okviru paradigem komunalizacije in konfesionalizacije
pomaga k učinkovitejši obravnavi njenih teoloških načel in njihovega
vpliva na vzpon zgodnje moderne Evrope, ne da bi se togo držali ideo
loških ali konfesionalnih tradicij. Sklicujoč se na zgodovino, moramo
zgodovini ostati tudi zvesti. Res obstajajo vprašanja, ki jih moramo sami
postaviti in sami odgovoriti nanje, saj so glasovi (iz) preteklosti lahko
irelevantni ali celo zavajajoči; so pa druga vprašanja, in ta so najgloblja,
najbolj temeljna, pri katerih je treba glasove preteklosti znova slišati in
poslušati. Tudi raziskovalni zgodovinar naj ne bo presenečen ali šoki-
ran z dojemanjem reformacije, kot jo je v latinščini artikuliral leta 1518
(takrat) obskurni frater iz saške province: »Cerkev potrebuje reformacijo,
toda to ni zadeva za eno osebo, papeža, tudi ne za množico kardinalov
[…] ampak za ves svet, ali bolj pravilno, za Boga samega. Čas za tako
reformacijo je poznan le Njemu, ki je čas ustvaril.«60
Z dovoljenjem avtorja in založbe prevedeno iz:
Emidio Campi: Shifting Patterns of Reformed Tradition.
Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2014 (str. 15–34).
Prevedla Marko Kerševan in Nenad H. Vitorović
60 WA 1, 627,27–31 (Resolutiones, 1518, Conclusio LXXXIX): »Ecclesia indiget refor-
matione, quod non est unius hominis Pontificis nec multorum Cardinalium offitium,
sicut probavit utrumque novissimum concilium, sed totius orbis, immo solius dei.
Tempus autem huius reformationis novit solus ille, qui condidit tempora.«
63
