Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 58
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Ni potrebno poudarjati, da imata ti dve historiografski paradigmi
velikanske posledice za dojemanje protestantske reformacije. V njunem
okviru na reformacijo ni več mogoče gledati kot na samozadostno eno-
to s šibko povezanostjo s predhodnim obdobjem; tudi ni več na široko
sprejemana njena vloga središčnega dogodka na začetkih moderne
zgodovine. Protestantska reformacija je zdaj vključena v dve obdob-
ji, ali po Bradyevih pikrih besedah, »stisnjena je med pozni srednji
vek za sabo in konfesionalno dobo pred sabo«.45 Rezultat je »dolga
reformacija«, serija fragmentiranih dogodkov v majhnih, med seboj
pogosto tekmujočih skupinah, plus nekaj večjih, toda brez središča in
brez vodilne vizije. Tako je, na kratko rečeno, danes pisana zgodovina
reformacije.
Zdaj še nimamo potrebne distance do tega živahnega raziskovanja,
da bi razbrali in presodili spodbude v ozadju komunalizacijske in kon-
fesionalizacijske teze. Lahko le ugotavljamo, da reformacijske študije
niso več področje, ki bi bilo privilegirano za cerkvene zgodovinarje.
Reformacijo so si prisvojili socialni zgodovinarji in malo kaže, da bi
jo zapustili.46 Toda ne glede na to, kako produktivne so te raziskovalne
spodbude, obstajajo po drugi strani tudi opazna nesoglasja s tem navide-
znim soglasjem na tem področju. Kritični glasovi so bolj redko poslušani,
toda zato niso manj realni.47 Zlasti cerkveni zgodovinarji dokazujejo, da
konfesionalizacijska teza implicira omalovaževanje reformacije na račun
poznejšega razvoja in da je treba ponovno ovrednotiti njeno edinstve-
no zgodovinsko pomembnost. Še več, vztrajajo, da je bila življenjska
45 Brady, From Revolution to the Long Reformation, kot v op. 41, 63.
46 Holt, The Social History of the Reformation, kot v op. 33, 133.
47 Glej npr.: Heinrich Richard Schmidt, Sozialdisziplinierung? Ein Plädoyer für das
Ende des Etatismus in der Konfessionalisierungsforschung, Historische Zeitschrift
265 (1997), 639– 682; Thomas Kaufmann, Die Konfessionalisierung von Kirche und
Gesellschaft, Theologische Literaturzeitung 121 (1996), 1008–1025, 1113–1121; Harm
Klueting, Die Reformierten in Deutschland des 16. und 17. Jahrhundert und die Kon-
fessionalisierung-Debatte der deutschen Geschichtswissenschaft seit 1980, v: Matthias
Freudenberg (ur.), Profile des reformierten Protestantismus aus vier Jahrhunderten.
Vorträge der Erster Emder Tagung zur Geschichte des reformierten Protestantismus.
Wuppertal: Foedus, 1999, 17– 47; Marc R. Forster, Catholic Revival in the Age of the
Baroque: Religious Identity in Southwest Germany, 1550–1750. Cambridge and New
York: Cambridge University Press, 2001.
56
Ni potrebno poudarjati, da imata ti dve historiografski paradigmi
velikanske posledice za dojemanje protestantske reformacije. V njunem
okviru na reformacijo ni več mogoče gledati kot na samozadostno eno-
to s šibko povezanostjo s predhodnim obdobjem; tudi ni več na široko
sprejemana njena vloga središčnega dogodka na začetkih moderne
zgodovine. Protestantska reformacija je zdaj vključena v dve obdob-
ji, ali po Bradyevih pikrih besedah, »stisnjena je med pozni srednji
vek za sabo in konfesionalno dobo pred sabo«.45 Rezultat je »dolga
reformacija«, serija fragmentiranih dogodkov v majhnih, med seboj
pogosto tekmujočih skupinah, plus nekaj večjih, toda brez središča in
brez vodilne vizije. Tako je, na kratko rečeno, danes pisana zgodovina
reformacije.
Zdaj še nimamo potrebne distance do tega živahnega raziskovanja,
da bi razbrali in presodili spodbude v ozadju komunalizacijske in kon-
fesionalizacijske teze. Lahko le ugotavljamo, da reformacijske študije
niso več področje, ki bi bilo privilegirano za cerkvene zgodovinarje.
Reformacijo so si prisvojili socialni zgodovinarji in malo kaže, da bi
jo zapustili.46 Toda ne glede na to, kako produktivne so te raziskovalne
spodbude, obstajajo po drugi strani tudi opazna nesoglasja s tem navide-
znim soglasjem na tem področju. Kritični glasovi so bolj redko poslušani,
toda zato niso manj realni.47 Zlasti cerkveni zgodovinarji dokazujejo, da
konfesionalizacijska teza implicira omalovaževanje reformacije na račun
poznejšega razvoja in da je treba ponovno ovrednotiti njeno edinstve-
no zgodovinsko pomembnost. Še več, vztrajajo, da je bila življenjska
45 Brady, From Revolution to the Long Reformation, kot v op. 41, 63.
46 Holt, The Social History of the Reformation, kot v op. 33, 133.
47 Glej npr.: Heinrich Richard Schmidt, Sozialdisziplinierung? Ein Plädoyer für das
Ende des Etatismus in der Konfessionalisierungsforschung, Historische Zeitschrift
265 (1997), 639– 682; Thomas Kaufmann, Die Konfessionalisierung von Kirche und
Gesellschaft, Theologische Literaturzeitung 121 (1996), 1008–1025, 1113–1121; Harm
Klueting, Die Reformierten in Deutschland des 16. und 17. Jahrhundert und die Kon-
fessionalisierung-Debatte der deutschen Geschichtswissenschaft seit 1980, v: Matthias
Freudenberg (ur.), Profile des reformierten Protestantismus aus vier Jahrhunderten.
Vorträge der Erster Emder Tagung zur Geschichte des reformierten Protestantismus.
Wuppertal: Foedus, 1999, 17– 47; Marc R. Forster, Catholic Revival in the Age of the
Baroque: Religious Identity in Southwest Germany, 1550–1750. Cambridge and New
York: Cambridge University Press, 2001.
56
