Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 60
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
starejših rodov zgodovinarjev in je kritičen do tistih, ki so zdaj zapleteni
v strastne debate o mestu reformacije v okviru paradigme komunali-
zacije in konfesionalizacije, Hillerbrand vendarle poizkuša ponuditi
kontinentalno perspektivo in zato ne vidi reformacije kot sprehajanja
med Labo in Renom.
Kaufmann v svoji 900 strani dolgi pripovedi poskrbi za neapologetski
pregled reformacije 16. stoletja, ki postavlja Martina Luthra razločno
v središče in ne umakne oči z nemških ozemelj in nemške luteranske
verske kulture v prvi polovici 16. stoletja. Obravnava socialne, politične
in verske okoliščine reformacijskega gibanja in začetka Luthrove karie-
re ter pisanja, nadaljuje s kmečko vojno, se podrobno ukvarja z odloki
državnega zbora, z uvajanjem luteranstva in katoličanstva pod nadzo-
rom knezov in končno opiše šmalkaldsko vojno in augsburški mir. Tok
dogodkov je mojstrsko rekonstruiran, toda ko ga avtor prekine, da bi
obravnaval Zwinglija, radikalce ali kmečko vojno, so le ti videti kot ro-
govileži, ki delajo škodo heroju in slabijo (Luthrovo) reformacijo s tem,
da jo razcepljajo. Maloštevilne strani, ki so posvečene Tridentinskemu
koncilu, so namenjene podkrepitvi te monolitne luteranske perspektive.
Pomembni dogodki in dinamika, ki so obeleževali versko življenje dru-
god v Evropi – v Švicarski konfederaciji, Angliji, Franciji, Italiji, Španiji,
Severni in Vzhodni Evropi – niso obravnavani niti na koncu, kakor so
pri mnogih nemških proučevalcih reformacije, ampak so preprosto pre-
zrti. Kaufmannova Geschichte der Reformation je v resnici »zgodovina
nemške reformacije«. Kot takšna zaostaja za običajnimi pregledi, sicer pa
je temeljita in eruditska, še posebej pri uporabi primarnih virov. Težava
s Kaufmannovim postopkom izhaja iz temeljne podmene in logike dela
samega: reformacija je portretirana kot nemški fenomen par exellence
in kot taka je ključ za interpretacijo vseh značilnosti reformatorskega
prizadevanja in delovanja. Tako odkrit in z vso močjo izražen pogled
zasluži pozornost in vabi k razpravi ne le zato, ker so raziskovalci zadnjih
desetletij prepričano poudarjali, da je bila reformacija – pa kakorkoli
so jo že opredelili – več kot deutsches Ereignis, nemški dogodek, in da
je zelo problematično uporabljati zgolj nemška in luteranska merila, da
bi razumeli verski preobrat v Evropi 16. stoletja. Moramo se namreč
varovati Kaufmannove skrite agende. Prizadeva si ohraniti enotnost
58
starejših rodov zgodovinarjev in je kritičen do tistih, ki so zdaj zapleteni
v strastne debate o mestu reformacije v okviru paradigme komunali-
zacije in konfesionalizacije, Hillerbrand vendarle poizkuša ponuditi
kontinentalno perspektivo in zato ne vidi reformacije kot sprehajanja
med Labo in Renom.
Kaufmann v svoji 900 strani dolgi pripovedi poskrbi za neapologetski
pregled reformacije 16. stoletja, ki postavlja Martina Luthra razločno
v središče in ne umakne oči z nemških ozemelj in nemške luteranske
verske kulture v prvi polovici 16. stoletja. Obravnava socialne, politične
in verske okoliščine reformacijskega gibanja in začetka Luthrove karie-
re ter pisanja, nadaljuje s kmečko vojno, se podrobno ukvarja z odloki
državnega zbora, z uvajanjem luteranstva in katoličanstva pod nadzo-
rom knezov in končno opiše šmalkaldsko vojno in augsburški mir. Tok
dogodkov je mojstrsko rekonstruiran, toda ko ga avtor prekine, da bi
obravnaval Zwinglija, radikalce ali kmečko vojno, so le ti videti kot ro-
govileži, ki delajo škodo heroju in slabijo (Luthrovo) reformacijo s tem,
da jo razcepljajo. Maloštevilne strani, ki so posvečene Tridentinskemu
koncilu, so namenjene podkrepitvi te monolitne luteranske perspektive.
Pomembni dogodki in dinamika, ki so obeleževali versko življenje dru-
god v Evropi – v Švicarski konfederaciji, Angliji, Franciji, Italiji, Španiji,
Severni in Vzhodni Evropi – niso obravnavani niti na koncu, kakor so
pri mnogih nemških proučevalcih reformacije, ampak so preprosto pre-
zrti. Kaufmannova Geschichte der Reformation je v resnici »zgodovina
nemške reformacije«. Kot takšna zaostaja za običajnimi pregledi, sicer pa
je temeljita in eruditska, še posebej pri uporabi primarnih virov. Težava
s Kaufmannovim postopkom izhaja iz temeljne podmene in logike dela
samega: reformacija je portretirana kot nemški fenomen par exellence
in kot taka je ključ za interpretacijo vseh značilnosti reformatorskega
prizadevanja in delovanja. Tako odkrit in z vso močjo izražen pogled
zasluži pozornost in vabi k razpravi ne le zato, ker so raziskovalci zadnjih
desetletij prepričano poudarjali, da je bila reformacija – pa kakorkoli
so jo že opredelili – več kot deutsches Ereignis, nemški dogodek, in da
je zelo problematično uporabljati zgolj nemška in luteranska merila, da
bi razumeli verski preobrat v Evropi 16. stoletja. Moramo se namreč
varovati Kaufmannove skrite agende. Prizadeva si ohraniti enotnost
58
