Page 59 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 59
EMIDIO CAMPI
stvarnost druge polovice 16. stoletja in pozneje čas pluralnosti in ne
konfesionalne uniformiranosti. Čas in drugi modreci bodo odločili, ali
so argumenti drugače mislečih v tej debati tehtni ali pa so le pretenciozna
in prikrita verzija Rankejevega triumfalističnega pristopa. V vmesnem
času se lahko potolažimo z mislijo, da socialni in cerkveni zgodovinarji
lahko sodelujejo, če se le nehajo sumničavo in pokroviteljsko obnašati
drug do drugega.
3. Reformacija: nemška ali evropska?
V zadnji točki bi pokomentiral tri novejše prikaze reformacije 16.
stoletja:
Hans Hillerbrand, The Division of Christendom,48 Thomas Kaufmann,
Geschichte der Reformation49 in Thomas Brady, German Histories in the
Age of Reformation.50
Hillerbrand prikazuje povsem konvencionalen, na Luthra osredoto-
čen pregled reformacije, kakršnega bi pričakovali od prejšnje generacije
zgodovinarjev. Avtor ni pripravljen umestiti reformacijo v širše spodbude
za reforme, ki bi zajele čas 1450–1650 (kot James Tracy) ali 1490–1700
(kot MacCulloch) ali celo 1350–1750 (kot Peter Wallace). Hillerbran-
dov pregled posveča malo pozornosti Cerkvi poznega srednjega veka,
saj začenja zares z letom 1517 in naredi iz obdobja do augsburškega
verskega miru 1555 hrbtenico dela. Prizadeva pa si vendarle ponuditi
evropsko perspektivo s tem, ko v več ločenih poglavjih obravnava tudi
Skandinavijo, Anglijo, Škotsko, Vzhodno Evropo in Francijo. Prika-
že tudi niansirano sliko Katoliške cerkve in njenih reform, toda pusti
ob strani zapletene in dolgotrajne probleme pri uresničevanju načel in
sklepov Tridentinskega koncila. Čeprav je ton njegovega dela odmev
48 Hans J. Hillerbrand, The Division of Christendom: Christianity in the Sixteenth Century.
Louisville: Westminster John Knox Press, 2007.
49 Thomas Kaufmann, Geschichte der Reformation. Frankfurt: Verlag der Weltreligionen,
2009.
50 Thomas A. Brady, German Histories in the Age of Reformations, 1400–1650. New York:
Cambridge University Press, 2009.
57
stvarnost druge polovice 16. stoletja in pozneje čas pluralnosti in ne
konfesionalne uniformiranosti. Čas in drugi modreci bodo odločili, ali
so argumenti drugače mislečih v tej debati tehtni ali pa so le pretenciozna
in prikrita verzija Rankejevega triumfalističnega pristopa. V vmesnem
času se lahko potolažimo z mislijo, da socialni in cerkveni zgodovinarji
lahko sodelujejo, če se le nehajo sumničavo in pokroviteljsko obnašati
drug do drugega.
3. Reformacija: nemška ali evropska?
V zadnji točki bi pokomentiral tri novejše prikaze reformacije 16.
stoletja:
Hans Hillerbrand, The Division of Christendom,48 Thomas Kaufmann,
Geschichte der Reformation49 in Thomas Brady, German Histories in the
Age of Reformation.50
Hillerbrand prikazuje povsem konvencionalen, na Luthra osredoto-
čen pregled reformacije, kakršnega bi pričakovali od prejšnje generacije
zgodovinarjev. Avtor ni pripravljen umestiti reformacijo v širše spodbude
za reforme, ki bi zajele čas 1450–1650 (kot James Tracy) ali 1490–1700
(kot MacCulloch) ali celo 1350–1750 (kot Peter Wallace). Hillerbran-
dov pregled posveča malo pozornosti Cerkvi poznega srednjega veka,
saj začenja zares z letom 1517 in naredi iz obdobja do augsburškega
verskega miru 1555 hrbtenico dela. Prizadeva pa si vendarle ponuditi
evropsko perspektivo s tem, ko v več ločenih poglavjih obravnava tudi
Skandinavijo, Anglijo, Škotsko, Vzhodno Evropo in Francijo. Prika-
že tudi niansirano sliko Katoliške cerkve in njenih reform, toda pusti
ob strani zapletene in dolgotrajne probleme pri uresničevanju načel in
sklepov Tridentinskega koncila. Čeprav je ton njegovega dela odmev
48 Hans J. Hillerbrand, The Division of Christendom: Christianity in the Sixteenth Century.
Louisville: Westminster John Knox Press, 2007.
49 Thomas Kaufmann, Geschichte der Reformation. Frankfurt: Verlag der Weltreligionen,
2009.
50 Thomas A. Brady, German Histories in the Age of Reformations, 1400–1650. New York:
Cambridge University Press, 2009.
57
