Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 64
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
celovitejše integriranje v širše reformno obdobje tudi skupin humanistov,
predhodnikov reformacije, pa anabaptistov, socijancev in drugih radi-
kalnih gibanj. Petič: demitologizacija katoliške in protestantske konfesi-
onalizacije se lahko izkaže za težavno zaradi obojestranske polemičnosti
na obeh straneh ločnice med reformatorji in tako imenovanimi papisti
– toda ni nemogoča in treba si je prizadevati zanjo. Šestič: znova je treba
preučiti odnose različnih krščanskih denominacij do judovstva in islama,
pa tudi do drugih sociokulturno nekonformističnih skupin, vključno z
zgodnjimi ateisti in skeptiki. In končno, a ne nazadnje: ko razmišljamo
v duhu »dolge reformacije«, nedvomno ostaja še vedno pomembna su-
gestija Heinza Schillinga, da je treba nadaljevati raziskovanje zgodbe o
reformaciji kot »nemškem dogodku«. Raziskovati jo je seveda treba ne
toliko kot zgodovinsko stvarnost 16. stoletja, temveč kot enega od velikih
evropskih utemeljitvenih mitov; po njegovem kot utemeljitveni mit za
»zapoznelo nacijo«, v istem smislu, kakor je bila tak mit »Velika revo-
lucija« za Francosko republiko.56 In lahko bi dodali: »Slavna revolucija«
za Združeno kraljestvo,57 »Wilhelm Tell« in »Huldrych Zwingli«58 za
Švicarsko konfederacijo ali »Svobodne italijanske republike srednjega
veka« za nacionalno zedinjenje Italije.59
56 Schilling v spremni besedi k The Protestant Reformation in German History Thomasa
A. Bradyja, kot v op. 36, 47. Pojem »zapoznele nacije« je uvedel že Helmuth Plessner v
svoji znani knjigi Die Verspätete Nation (1935/1959). Glej: Wolfgang Bialas, Politischer
Humanismus und »Verspätete Nation«: Helmut Plessners Auseinandersetzung mit
Deutschland und Nationalsozialismus. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2010.
57 Npr.: Patrick Dillon, The Last Revolution: 1688 and the Creation of the Modern World.
London: Jonathan Cape, 2006; Edward Vallance, The Glorious revolution: 1688: Britain’s
Fight for Liberty. London: Little, Brown and Co, 2006.
58 Npr. Thomas Maissen, Geschichte der Schweiz. Baden: hier + jetzt, 32011.
59 Monumentalna monografija v 16-ih zvezkih, Histoire des républiques italiennes du
moyen âge (1809– 1818), je bila delo ženevskega zgodovinarja Jeana Charlesa Léonarda
de Sismondija, ki je v svobodnih mestih srednjeveške Italije videl izvor modernih
evropskih držav. Skupaj z romanom Madame de Staël, Corinne: ou Italie (1804), je
de Sismondijeva Histoire navdihovala voditelje risorgimenta, gibanja za nacionalno
združitev Italije v 19. stoletju.
62
celovitejše integriranje v širše reformno obdobje tudi skupin humanistov,
predhodnikov reformacije, pa anabaptistov, socijancev in drugih radi-
kalnih gibanj. Petič: demitologizacija katoliške in protestantske konfesi-
onalizacije se lahko izkaže za težavno zaradi obojestranske polemičnosti
na obeh straneh ločnice med reformatorji in tako imenovanimi papisti
– toda ni nemogoča in treba si je prizadevati zanjo. Šestič: znova je treba
preučiti odnose različnih krščanskih denominacij do judovstva in islama,
pa tudi do drugih sociokulturno nekonformističnih skupin, vključno z
zgodnjimi ateisti in skeptiki. In končno, a ne nazadnje: ko razmišljamo
v duhu »dolge reformacije«, nedvomno ostaja še vedno pomembna su-
gestija Heinza Schillinga, da je treba nadaljevati raziskovanje zgodbe o
reformaciji kot »nemškem dogodku«. Raziskovati jo je seveda treba ne
toliko kot zgodovinsko stvarnost 16. stoletja, temveč kot enega od velikih
evropskih utemeljitvenih mitov; po njegovem kot utemeljitveni mit za
»zapoznelo nacijo«, v istem smislu, kakor je bila tak mit »Velika revo-
lucija« za Francosko republiko.56 In lahko bi dodali: »Slavna revolucija«
za Združeno kraljestvo,57 »Wilhelm Tell« in »Huldrych Zwingli«58 za
Švicarsko konfederacijo ali »Svobodne italijanske republike srednjega
veka« za nacionalno zedinjenje Italije.59
56 Schilling v spremni besedi k The Protestant Reformation in German History Thomasa
A. Bradyja, kot v op. 36, 47. Pojem »zapoznele nacije« je uvedel že Helmuth Plessner v
svoji znani knjigi Die Verspätete Nation (1935/1959). Glej: Wolfgang Bialas, Politischer
Humanismus und »Verspätete Nation«: Helmut Plessners Auseinandersetzung mit
Deutschland und Nationalsozialismus. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2010.
57 Npr.: Patrick Dillon, The Last Revolution: 1688 and the Creation of the Modern World.
London: Jonathan Cape, 2006; Edward Vallance, The Glorious revolution: 1688: Britain’s
Fight for Liberty. London: Little, Brown and Co, 2006.
58 Npr. Thomas Maissen, Geschichte der Schweiz. Baden: hier + jetzt, 32011.
59 Monumentalna monografija v 16-ih zvezkih, Histoire des républiques italiennes du
moyen âge (1809– 1818), je bila delo ženevskega zgodovinarja Jeana Charlesa Léonarda
de Sismondija, ki je v svobodnih mestih srednjeveške Italije videl izvor modernih
evropskih držav. Skupaj z romanom Madame de Staël, Corinne: ou Italie (1804), je
de Sismondijeva Histoire navdihovala voditelje risorgimenta, gibanja za nacionalno
združitev Italije v 19. stoletju.
62
