Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 69
DIRK KOTTKE
3. Christian Friedrich Sattler: Geschichte des Herzogthums Wür
tenberg unter der Regierung der Herzogen, Bd. 4, Tübingen 1771, str.
217 f.
4. J. A. F. Lenz: Sammlung sämtlicher noch vorhandener Epitaphien
für die Stifts- und Hospitalkirche zu Tübingen, Tübingen 1796: Nr. 107
(str. 79 f).
5. Christian Heinrich Sixt: Petrus Paulus Vergerius, päpstlicher
Nuntius, katholischer Bischof und Vorkämpfer des Evangeliums. Eine
reformationsgeschichtliche Monographie, Braunschweig 1855: str. 526
op.
6. Albert Westermayer, Emil Wagner, Theodor Demmler: Die Grab-
denkmäler der Stiftskirche zu St. Georg in Tübingen, Tübingen 1912: str.
156 f. (z nemškim prevodom besedila epitafa).
7. Angelika Hauser: Pietro Paolo Vergerios protestantische Zeit, Diss.
Tübingen 1980: str. 148, op. 64.10
Besedilo epitafa je sestavljeno iz uvoda v prozi s kratko informacijo
o Vergerijevem življenju, ki mu sledi osem distihov in en distih v obliki
kronograma; sklene ga informacija o usodi samega epitafa.
Besedilo se v omenjenih knjigah ponekod rahlo razlikuje; tu ga bomo
prikazali v poenoteni verziji. Okrajšave v izvirnem latinskem besedilu
bomo dopolnili v okroglih oklepajih.
»Epitaphium reverendiss(imi) in Christo Patris ac D(omi)n(i) D(omi)
n(i) Petri Pauli
Vergerii, olim Episcopi Iustinopolitani, Evangelicae veritatis amore
in exilio mortui
Tubingae IV. Octobr(is) an(ni) M.D.LXV.
faustis auspiciis regimen ducatus capesseret, Tübingen 1693, str. 60, op. 92. Ujemanja
v besedilu kažejo, da je Fischlin besedilo epitafa verjetno povzel po Rumetschu ali
pa da sta oba imela isto predlogo, ko na primer oba poročata o Vergerijev smrti z
značilno formulacijo: »mortalitatis legem implevit« (izpolnil je zakon smrtnosti);
tako Seneca, De consolatione ad Polybium I, 11: »[…] mortalitatis legem ignorare
an […] recusare.«
10 Pri Hauserjevi je besedilo, ki ga citira »po Westermayerju«, popačeno s številnimi
napakami.
67
3. Christian Friedrich Sattler: Geschichte des Herzogthums Wür
tenberg unter der Regierung der Herzogen, Bd. 4, Tübingen 1771, str.
217 f.
4. J. A. F. Lenz: Sammlung sämtlicher noch vorhandener Epitaphien
für die Stifts- und Hospitalkirche zu Tübingen, Tübingen 1796: Nr. 107
(str. 79 f).
5. Christian Heinrich Sixt: Petrus Paulus Vergerius, päpstlicher
Nuntius, katholischer Bischof und Vorkämpfer des Evangeliums. Eine
reformationsgeschichtliche Monographie, Braunschweig 1855: str. 526
op.
6. Albert Westermayer, Emil Wagner, Theodor Demmler: Die Grab-
denkmäler der Stiftskirche zu St. Georg in Tübingen, Tübingen 1912: str.
156 f. (z nemškim prevodom besedila epitafa).
7. Angelika Hauser: Pietro Paolo Vergerios protestantische Zeit, Diss.
Tübingen 1980: str. 148, op. 64.10
Besedilo epitafa je sestavljeno iz uvoda v prozi s kratko informacijo
o Vergerijevem življenju, ki mu sledi osem distihov in en distih v obliki
kronograma; sklene ga informacija o usodi samega epitafa.
Besedilo se v omenjenih knjigah ponekod rahlo razlikuje; tu ga bomo
prikazali v poenoteni verziji. Okrajšave v izvirnem latinskem besedilu
bomo dopolnili v okroglih oklepajih.
»Epitaphium reverendiss(imi) in Christo Patris ac D(omi)n(i) D(omi)
n(i) Petri Pauli
Vergerii, olim Episcopi Iustinopolitani, Evangelicae veritatis amore
in exilio mortui
Tubingae IV. Octobr(is) an(ni) M.D.LXV.
faustis auspiciis regimen ducatus capesseret, Tübingen 1693, str. 60, op. 92. Ujemanja
v besedilu kažejo, da je Fischlin besedilo epitafa verjetno povzel po Rumetschu ali
pa da sta oba imela isto predlogo, ko na primer oba poročata o Vergerijev smrti z
značilno formulacijo: »mortalitatis legem implevit« (izpolnil je zakon smrtnosti);
tako Seneca, De consolatione ad Polybium I, 11: »[…] mortalitatis legem ignorare
an […] recusare.«
10 Pri Hauserjevi je besedilo, ki ga citira »po Westermayerju«, popačeno s številnimi
napakami.
67
