Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 74
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
biografijo, s težiščem na času njegovega bivanja v Württembergu (str.
1–42), kjer je zapisal:
»1635 so jezuiti […] odstranili kamniti spomenik in ploščo svoje-
ga smrtnega sovražnika; 1672 je bilo oboje spet postavljeno na svoje
mesto […], toda pri kasnejših gradbenih preurejanjih je bilo oboje uni-
čeno« (str. 39 f.).
Da so jezuiti 1635 odstranili tako nagrobni kamen kot leseni epitaf je
razumljivo, čeprav ni nikjer drugje omenjeno; ni pa nobenega dokaza, da
so leta 1672 ponovno postavili ne le epitaf, ampak tudi nagrobni kamen.
Ob pravkar citiranem besedilu Schott pripominja:
»Ob 300-letnici Vergerijeve smrti sem v cerkvi zaman iskal njegov
nagrobni spomenik (Grabmal); tudi leta 1866 se pri temeljiti obnovi
cerkve ni našla nobena sled …«20
Pri tem ostaja žal nejasno, ali je Schott – ko govori o nagrobniku –
mislil na kamniti nagrobnik (Grabstein) ali na epitaf. Če bi videl vsaj
enega od obeh, bi o tem gotovo poročal. Zato lahko kot datum, po kate-
rem epitafa ni bilo več najti, morda navedemo leto 1865.
Konrad Rumbaur začenja svoj kratek prispevek o Vergeriju ob 400.
obletnici njegove smrti takole: »Pri restavriranju tübingenske Stifskirche
leta 1947 je bil najden spodnji del epitafa (! – D. K.) z napisom: […]«.21
Proti koncu prispevka epitaf zopet omeni:
»Že v 17. stoletju so ga jezuiti odstranili […], po zadnji prenovi cerkve
leta 1867 pa je povsem izginil. Zdaj stoji ponovno najdena polovica z
delom grba zopet blizu oltarja v severovzhodnem koru.« (Str. 575.)
Rumbaur ne razlikuje med nagrobnikom (Grabstein/Grabmal) in
epitafom (spominsko ploščo) in očitno sam tudi ni videl leta 1947
ponovno najdenega kamnitega nagrobnika, sicer ne bi ohranjenega
besedila z epitafa pripisal najdenemu kamnitemu nagrobniku. S tem
je zavedel tudi Gerharda Müllerja, ki je nato zapisal, »da se je našla
spodnja polovica že dolgo časa pogrešanega Vergerijevega epitafa«.22
20 Kausler/Schott: Briefwechsel (kot v op. 6), str. 40, op 1.
21 Konrad Rumbaur: Vom Vatikan nach Tübingen. Pietro Paolo Vergerio- päpstlicher
Nuntius und Vorkämpfer der evangelischen Lehre, v: Deutsches Pfarrerblatt, 65 (1965),
str. 574–576. Naveden je prvi del epitafa v nemškem prevodu.
22 Gerhard Müller: Pietro Paolo Vergerio in päpstlichen Diensten 1523–1536, V: Zeit-
schrift für Kirchengeschichte (ZKG) 77 (1966), str. 341–348, citat na str. 341.
72
biografijo, s težiščem na času njegovega bivanja v Württembergu (str.
1–42), kjer je zapisal:
»1635 so jezuiti […] odstranili kamniti spomenik in ploščo svoje-
ga smrtnega sovražnika; 1672 je bilo oboje spet postavljeno na svoje
mesto […], toda pri kasnejših gradbenih preurejanjih je bilo oboje uni-
čeno« (str. 39 f.).
Da so jezuiti 1635 odstranili tako nagrobni kamen kot leseni epitaf je
razumljivo, čeprav ni nikjer drugje omenjeno; ni pa nobenega dokaza, da
so leta 1672 ponovno postavili ne le epitaf, ampak tudi nagrobni kamen.
Ob pravkar citiranem besedilu Schott pripominja:
»Ob 300-letnici Vergerijeve smrti sem v cerkvi zaman iskal njegov
nagrobni spomenik (Grabmal); tudi leta 1866 se pri temeljiti obnovi
cerkve ni našla nobena sled …«20
Pri tem ostaja žal nejasno, ali je Schott – ko govori o nagrobniku –
mislil na kamniti nagrobnik (Grabstein) ali na epitaf. Če bi videl vsaj
enega od obeh, bi o tem gotovo poročal. Zato lahko kot datum, po kate-
rem epitafa ni bilo več najti, morda navedemo leto 1865.
Konrad Rumbaur začenja svoj kratek prispevek o Vergeriju ob 400.
obletnici njegove smrti takole: »Pri restavriranju tübingenske Stifskirche
leta 1947 je bil najden spodnji del epitafa (! – D. K.) z napisom: […]«.21
Proti koncu prispevka epitaf zopet omeni:
»Že v 17. stoletju so ga jezuiti odstranili […], po zadnji prenovi cerkve
leta 1867 pa je povsem izginil. Zdaj stoji ponovno najdena polovica z
delom grba zopet blizu oltarja v severovzhodnem koru.« (Str. 575.)
Rumbaur ne razlikuje med nagrobnikom (Grabstein/Grabmal) in
epitafom (spominsko ploščo) in očitno sam tudi ni videl leta 1947
ponovno najdenega kamnitega nagrobnika, sicer ne bi ohranjenega
besedila z epitafa pripisal najdenemu kamnitemu nagrobniku. S tem
je zavedel tudi Gerharda Müllerja, ki je nato zapisal, »da se je našla
spodnja polovica že dolgo časa pogrešanega Vergerijevega epitafa«.22
20 Kausler/Schott: Briefwechsel (kot v op. 6), str. 40, op 1.
21 Konrad Rumbaur: Vom Vatikan nach Tübingen. Pietro Paolo Vergerio- päpstlicher
Nuntius und Vorkämpfer der evangelischen Lehre, v: Deutsches Pfarrerblatt, 65 (1965),
str. 574–576. Naveden je prvi del epitafa v nemškem prevodu.
22 Gerhard Müller: Pietro Paolo Vergerio in päpstlichen Diensten 1523–1536, V: Zeit-
schrift für Kirchengeschichte (ZKG) 77 (1966), str. 341–348, citat na str. 341.
72
