Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
dokumentiran in opisan.15 Je pa malo verjetno, da bi bil Crusius zares
avtor latinskih distihov na Vergerijevem epitafu, kajti sam v svojih
Annales Suevici, ko poroča o Vergerijevi smrti,16 tega epitafa ne omeni.
Kronogram v zadnjem distihu izhaja iz seštevka rimskih številk (v
izvirnem latinskem zapisu), ki so navedene s poudarjenimi velikimi
črkami:17 v prvi vrstici (heksameter) je to 1334, v drugi (pentameter)
231, skupaj torej 1565, letnica Vergerijeve smrti.18
Zadnji del besedila na epitafu v latinščini navajajo le Fischlin, Lenz
in Westermayer. Lenz in Westermayer ga uvajata z »infra«, se pravi, da
je bil ta del napisa »spodaj« dodan epitafu po njegovi obnovitvi 1672
leta. O tem obstaja notica v Baugeschichte des Tübinger Stifts, ki sta jo
napisala F. Fritz in A. Schneiderhan:
»[…] da je bil v letu 1671 na stroške sklada pri mizarju Balthasarju
Grötzingerju naročen epitaf v čast Vergeriju namesto tistega, ki so ga
odstranili papisti (Prok. 1671/72; stroški: 9 fl.[guldnov])«.19
Kako dolgo po njegovi ponovni postavitvi še imamo pričevanja o
danes izgubljenem epitafu? Ni natančno, ko Knöll, sklicujoč se na We
stermayerja, zapiše: »Še do leta 1827 je bil v Stiftskirche tudi leseni epitaf
(str. 156).« Pri Westermayerju namreč piše: »Leta 1827 je v cerkvi še bil
lesen epitaf.« Da je bil epitaf v cerkvi tudi po letu 1827, priča Sixt (1855):
»[…] leta 1635 so jezuiti, ki so takrat posedovali cerkev, njegov spomenik
odstranili; leta 1672 pa je bil na stroške vojvode postavljen na prejšnje
mesto in kjer stoji še danes« (str. 526 f.). Leseni epitaf je bil torej tudi
leta 1855 še v cerkvi.
Večkrat je bilo poročano, da ga po notranji obnovi cerkve 1866/67
ni bilo več. Theodor Schott je po smrti Kauslerja (1873) dokončal zgo-
raj omenjeno izdajo pisem (op. 6) in jo dopolnil s skopo Vergerijevo
15 Knöll: Grabmonumente (gl. op. 1), št. 59, str. 82–84.
16 Annales Suevici sive Chronica rerum gestarum antiquissimae et inclytae Suevicae gentis
[…], Bd. 3: Ab Anno Christi MCCXIII. usque ad MDXCIIII. annum perducta […],
Frankfurt 1696, str. 725.
17 Baumhauer (št. 6 v zgornjem seznamu literature) pod tekst distihona zapiše: »velike
črke so rdeče«.
18 Pri Sattlerju (št. 3, str. 218) niso vse črke, ki sestavljajo kronogram, zapisane kot velike.
19 F. Fritz/A. Schneiderhan: Baugeschichte des Tübinger Stifts, Stuttgart [1919], str. 69,
op. 54, tu str. 70.
70
dokumentiran in opisan.15 Je pa malo verjetno, da bi bil Crusius zares
avtor latinskih distihov na Vergerijevem epitafu, kajti sam v svojih
Annales Suevici, ko poroča o Vergerijevi smrti,16 tega epitafa ne omeni.
Kronogram v zadnjem distihu izhaja iz seštevka rimskih številk (v
izvirnem latinskem zapisu), ki so navedene s poudarjenimi velikimi
črkami:17 v prvi vrstici (heksameter) je to 1334, v drugi (pentameter)
231, skupaj torej 1565, letnica Vergerijeve smrti.18
Zadnji del besedila na epitafu v latinščini navajajo le Fischlin, Lenz
in Westermayer. Lenz in Westermayer ga uvajata z »infra«, se pravi, da
je bil ta del napisa »spodaj« dodan epitafu po njegovi obnovitvi 1672
leta. O tem obstaja notica v Baugeschichte des Tübinger Stifts, ki sta jo
napisala F. Fritz in A. Schneiderhan:
»[…] da je bil v letu 1671 na stroške sklada pri mizarju Balthasarju
Grötzingerju naročen epitaf v čast Vergeriju namesto tistega, ki so ga
odstranili papisti (Prok. 1671/72; stroški: 9 fl.[guldnov])«.19
Kako dolgo po njegovi ponovni postavitvi še imamo pričevanja o
danes izgubljenem epitafu? Ni natančno, ko Knöll, sklicujoč se na We
stermayerja, zapiše: »Še do leta 1827 je bil v Stiftskirche tudi leseni epitaf
(str. 156).« Pri Westermayerju namreč piše: »Leta 1827 je v cerkvi še bil
lesen epitaf.« Da je bil epitaf v cerkvi tudi po letu 1827, priča Sixt (1855):
»[…] leta 1635 so jezuiti, ki so takrat posedovali cerkev, njegov spomenik
odstranili; leta 1672 pa je bil na stroške vojvode postavljen na prejšnje
mesto in kjer stoji še danes« (str. 526 f.). Leseni epitaf je bil torej tudi
leta 1855 še v cerkvi.
Večkrat je bilo poročano, da ga po notranji obnovi cerkve 1866/67
ni bilo več. Theodor Schott je po smrti Kauslerja (1873) dokončal zgo-
raj omenjeno izdajo pisem (op. 6) in jo dopolnil s skopo Vergerijevo
15 Knöll: Grabmonumente (gl. op. 1), št. 59, str. 82–84.
16 Annales Suevici sive Chronica rerum gestarum antiquissimae et inclytae Suevicae gentis
[…], Bd. 3: Ab Anno Christi MCCXIII. usque ad MDXCIIII. annum perducta […],
Frankfurt 1696, str. 725.
17 Baumhauer (št. 6 v zgornjem seznamu literature) pod tekst distihona zapiše: »velike
črke so rdeče«.
18 Pri Sattlerju (št. 3, str. 218) niso vse črke, ki sestavljajo kronogram, zapisane kot velike.
19 F. Fritz/A. Schneiderhan: Baugeschichte des Tübinger Stifts, Stuttgart [1919], str. 69,
op. 54, tu str. 70.
70
