Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363

RAZPRAVE, ŠTUDIJE

Walter Sparn

NEBESNA FIZIKA IN ZEMELJSKA USODA

Kozmologija kot izziv teologijam po reformaciji

Svet se je raz-mislil. In prostor in čas
in vse, kar je človeštvo pletlo in tehtalo,
je odvisno samo od neskončnosti –
mit je lagal.

Gottfried Benn (1886–1956),
Verlorenes Ich (Izgubljeni jaz)

S to diagnozo iz 20. stoletja bi vas rad spodbudil, da pogledamo v
stoletje, ki je bilo zgodovinsko prizorišče naše teme. Prizorišče (še za
Gottfrieda Benna pretresljivega) izkustva izgona človeštva ne le iz raja,
temveč tudi iz njegovega sveta med nebom in zemljo. Izkustvo izgona
iz sveta, ki mu je bil do tedaj bivališče, ki mu ga je njegov Stvarnik in
Vzdrževalec stvarstva pripravil kot prostorsko in časovno omejeno, a
prav zato lepo in varno domovino. Kako naj bi ljudje 17. stoletja prestali
ta izgon iz kozmosa, v katerega trdno sredino so bili do tedaj postavljeni
kot središče Božje pozornosti? Poglejmo dve pričevanji iz časa okrog
leta 1650.

Eno je pričevanje avtorja, ki brez zadržkov in neposredno izraža
prestrašenost ob »molku« neskončnih prostorov; dajem mu prednost
pred avtorjem, ki je verjel, da se lahko epistemološko distancira od tega
strahu. Ne citiram torej Descartesa, ampak Pascala, ki je v svojih Mislih
zapisal:

Človek je le trs, najhitreje ranljiv in uničljiv, toda trs, ki misli […] Če
bi ga vesolje uničilo, bi bil človek vendarle žlahtnejši od vsega, kar bi
ga ubilo, kajti on ve, da je minljiv in pozna premoč vesolja nad sabo;
vesolje vsega tega ne ve. Vse naše dostojanstvo je torej v mišljenju. Nanj

98