Page 96 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 96
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Zadnja bodica se navezuje na uveljavljeno prepričanje, da se je Ver-
gerij sprva zavzemal za prevod Svetega pisma v jezik, ki bi bil razumljiv
»vsem Slovanom ali vsaj velikemu delu« (Rupel 1962, 87), čeprav se
verjetno na tem mestu nanaša predvsem na hrvaški prevod. Potem ko
ga je Trubar prepričal, da skupni jezik južnih Slovanov ne obstaja, je po
kompromisnem dogovoru z našim reformatorjem januarja 1555 v Ulmu
pomagal financirati tudi slovenski prevod (»jezik, ki je večinoma v rabi
v Karniji in na Kranjskem«), medtem ko sta za hrvaškega poskrbela
Dalmata in Konzul. Da je Vergerij tisti čas naznanjal hrvaški prevod
Svetega pisma, potrdi tudi Trubar januarja leta 1560 v svojem pismu
Maksimiljanu Habsburškemu, ko se mu pritoži, da s tem prevodom ne
bo nič, saj Vergerij ne zna ne slovensko ne hrvaško prav govoriti, še manj
prevajati (Rajhman 1986, 42–43).
Na Vergerijevem protiseznamu sta se torej znašla tudi dva prevoda v
slovenskem jeziku in čeprav je kot avtor drugega naveden Primož Tru-
bar, temu omenjeno razkritje ni moglo neposredno škodovati, saj se je
že leta 1557 prvič podpisal s svojim imenom prav pod Ta pervi deil tiga
noviga Testamenta. Poleg tega so rimski cenzorji po vsej verjetnosti takrat
že vedeli za slovanske prevode, a so se jih zaradi takšnih in drugačnih
razlogov odločili izpustiti, nemara, kot ugiba Stipčević, da ne bi po ne-
potrebnem izzvali političnih nemirov na vzhodu (Stipčević 1999, 53).
Prav tako je neutemeljena domneva nekaterih domačih zgodovinarjev,
da je bil Vergerij tisti, ki je konec leta 1559 naznanil Trubarja pri würtem-
berškemu vojvodi Krištofu (Dolinar 1999, 6). Kot je znano, so Trubarju
takrat očitali širjenje cvinglijanskih naukov, zaradi česar je dal vojvoda
ustaviti tisk slovenskih knjig in zahteval, da se o njih opravi preiskava.
Kljub nekaterim razhajanjem in prekinitvi sodelovanja pa drži, da sta
z Vergerijem tudi kasneje ohranila stike in duhovno povezanost, ter se
v mesecih pred njegovo smrtjo, ko se je Trubar po izgonu iz Ljubljane
vrnil na Würtemberško, dokončno spravila.
Seznam Pavla IV. bi lahko upravičeno označili za kroniko pora-
za (Cavazza 1997, 292), saj pomeni, da prejšnje prepovedi niso imele
učinka, in po drugi strani napoved nepopravljivega verskega razkola,
ki ga je potrdil tridentinski koncil. Je odsev razdeljenega krščanstva,
reakcionarnih teženj rimske Cerkve in bližajočih se verskih vojn. To je
94
Zadnja bodica se navezuje na uveljavljeno prepričanje, da se je Ver-
gerij sprva zavzemal za prevod Svetega pisma v jezik, ki bi bil razumljiv
»vsem Slovanom ali vsaj velikemu delu« (Rupel 1962, 87), čeprav se
verjetno na tem mestu nanaša predvsem na hrvaški prevod. Potem ko
ga je Trubar prepričal, da skupni jezik južnih Slovanov ne obstaja, je po
kompromisnem dogovoru z našim reformatorjem januarja 1555 v Ulmu
pomagal financirati tudi slovenski prevod (»jezik, ki je večinoma v rabi
v Karniji in na Kranjskem«), medtem ko sta za hrvaškega poskrbela
Dalmata in Konzul. Da je Vergerij tisti čas naznanjal hrvaški prevod
Svetega pisma, potrdi tudi Trubar januarja leta 1560 v svojem pismu
Maksimiljanu Habsburškemu, ko se mu pritoži, da s tem prevodom ne
bo nič, saj Vergerij ne zna ne slovensko ne hrvaško prav govoriti, še manj
prevajati (Rajhman 1986, 42–43).
Na Vergerijevem protiseznamu sta se torej znašla tudi dva prevoda v
slovenskem jeziku in čeprav je kot avtor drugega naveden Primož Tru-
bar, temu omenjeno razkritje ni moglo neposredno škodovati, saj se je
že leta 1557 prvič podpisal s svojim imenom prav pod Ta pervi deil tiga
noviga Testamenta. Poleg tega so rimski cenzorji po vsej verjetnosti takrat
že vedeli za slovanske prevode, a so se jih zaradi takšnih in drugačnih
razlogov odločili izpustiti, nemara, kot ugiba Stipčević, da ne bi po ne-
potrebnem izzvali političnih nemirov na vzhodu (Stipčević 1999, 53).
Prav tako je neutemeljena domneva nekaterih domačih zgodovinarjev,
da je bil Vergerij tisti, ki je konec leta 1559 naznanil Trubarja pri würtem-
berškemu vojvodi Krištofu (Dolinar 1999, 6). Kot je znano, so Trubarju
takrat očitali širjenje cvinglijanskih naukov, zaradi česar je dal vojvoda
ustaviti tisk slovenskih knjig in zahteval, da se o njih opravi preiskava.
Kljub nekaterim razhajanjem in prekinitvi sodelovanja pa drži, da sta
z Vergerijem tudi kasneje ohranila stike in duhovno povezanost, ter se
v mesecih pred njegovo smrtjo, ko se je Trubar po izgonu iz Ljubljane
vrnil na Würtemberško, dokončno spravila.
Seznam Pavla IV. bi lahko upravičeno označili za kroniko pora-
za (Cavazza 1997, 292), saj pomeni, da prejšnje prepovedi niso imele
učinka, in po drugi strani napoved nepopravljivega verskega razkola,
ki ga je potrdil tridentinski koncil. Je odsev razdeljenega krščanstva,
reakcionarnih teženj rimske Cerkve in bližajočih se verskih vojn. To je
94
