Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 102
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
vati tudi pomembne kozmološke dosežke in razvoj zunaj akademij, v
samostanih in na dvorih. Zlasti tu se učenjaki niso podrejali normam
filozofskih šol in teoloških ortodoksij, temveč so si prisvajali renesančne
platonistične, ezoterično-hermetične in kabalistične ideje, ki so naspro-
tovale aristotelovski paradigmi vzročnosti s postulatom analogij med
makro- in mikrokozmosom. V bolj realistično podobo sodijo tudi prak-
tične uporabe različnih kozmoloških idej pri izumljanju in izboljševanju
instrumentov kot so kompas, daljnogled ali natančna ura, a tudi pri
raziskovalnih odpravah.
Zaradi kompleksnosti teme ima vpraševanje o »sistemski konkuren-
ci« ali »vzporednemu/skupnemu razvoju« različnih konfesionalnih kul-
tur le heuristično vlogo. Bolj plodno se je spraševati po intelektualnih in
konfesionalno-kulturnih konstelacijah, v katerih so se znašli teologi in
kozmologi, ko so hoteli ali morali ustreči tej ali oni konfesionalni usme-
ritvi. Take konstelacije najlažje ponazorimo ob semantičnih referencah,
s katerimi so sodobniki različnih pozicij in perspektiv označevali skupen
spoznavni interes. Med takimi referencami, pri katerih so se srečevali
»naturfilozofski«in teološki interesi, sta po mojem posebej zgovorni dve.
Ena je samo nebo v dvojnem pomenu, ki ga ima v latinščini in nemščini.2
Tako kozmično kot religiozno nebo sta pomenila orientacijo v prostoru,
čeprav različno. Druga taka referenca so nebesna znamenja (»znamenja
na nebu«), ki so bila predmet posebne teoretske discipline in praktičnega
vedenja – astrologije. V tem primeru je šlo prvenstveno za orientacijo
v času, predvsem za iskanje vpogleda v negotovo prihodnost. Oziranje
na nebo nad nami in raziskovanje pomena nebesnih znamenj za nas je
bilo v zgodnjem novem veku nekaj normalnega in nespornega; sporni
so bili načini in cilji tega oziranja in raziskovanja.
Primerjal bi reformacijo in katoliško prenovo glede na njun odnos
do astrologije, ki je prav med letoma 1470 in 1670 doživela svoj razcvet.
Na filozofskih fakultetah so bile poleg kateder za matematiko in fiziko
tudi katedre za astrologijo; astrologija je bila navzoča tudi v medicini,
politiki, navtiki in poljedelstvu, da ne govorimo o horoskopih, ki so
2 Tudi v slovenščini, čeprav se danes religijsko/teološko uporablja predvsem izraz
»nebesa«, medtem ko je kozmološko in »naravno« prostorsko v uporabi predvsem
»nebo«. (Op. prev.)
100
vati tudi pomembne kozmološke dosežke in razvoj zunaj akademij, v
samostanih in na dvorih. Zlasti tu se učenjaki niso podrejali normam
filozofskih šol in teoloških ortodoksij, temveč so si prisvajali renesančne
platonistične, ezoterično-hermetične in kabalistične ideje, ki so naspro-
tovale aristotelovski paradigmi vzročnosti s postulatom analogij med
makro- in mikrokozmosom. V bolj realistično podobo sodijo tudi prak-
tične uporabe različnih kozmoloških idej pri izumljanju in izboljševanju
instrumentov kot so kompas, daljnogled ali natančna ura, a tudi pri
raziskovalnih odpravah.
Zaradi kompleksnosti teme ima vpraševanje o »sistemski konkuren-
ci« ali »vzporednemu/skupnemu razvoju« različnih konfesionalnih kul-
tur le heuristično vlogo. Bolj plodno se je spraševati po intelektualnih in
konfesionalno-kulturnih konstelacijah, v katerih so se znašli teologi in
kozmologi, ko so hoteli ali morali ustreči tej ali oni konfesionalni usme-
ritvi. Take konstelacije najlažje ponazorimo ob semantičnih referencah,
s katerimi so sodobniki različnih pozicij in perspektiv označevali skupen
spoznavni interes. Med takimi referencami, pri katerih so se srečevali
»naturfilozofski«in teološki interesi, sta po mojem posebej zgovorni dve.
Ena je samo nebo v dvojnem pomenu, ki ga ima v latinščini in nemščini.2
Tako kozmično kot religiozno nebo sta pomenila orientacijo v prostoru,
čeprav različno. Druga taka referenca so nebesna znamenja (»znamenja
na nebu«), ki so bila predmet posebne teoretske discipline in praktičnega
vedenja – astrologije. V tem primeru je šlo prvenstveno za orientacijo
v času, predvsem za iskanje vpogleda v negotovo prihodnost. Oziranje
na nebo nad nami in raziskovanje pomena nebesnih znamenj za nas je
bilo v zgodnjem novem veku nekaj normalnega in nespornega; sporni
so bili načini in cilji tega oziranja in raziskovanja.
Primerjal bi reformacijo in katoliško prenovo glede na njun odnos
do astrologije, ki je prav med letoma 1470 in 1670 doživela svoj razcvet.
Na filozofskih fakultetah so bile poleg kateder za matematiko in fiziko
tudi katedre za astrologijo; astrologija je bila navzoča tudi v medicini,
politiki, navtiki in poljedelstvu, da ne govorimo o horoskopih, ki so
2 Tudi v slovenščini, čeprav se danes religijsko/teološko uporablja predvsem izraz
»nebesa«, medtem ko je kozmološko in »naravno« prostorsko v uporabi predvsem
»nebo«. (Op. prev.)
100
