Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 103
WALTER SPARN
si jih naročali tako papeži kot vodilni reformatorji. Tako imenovano
»divinacijsko« astrologijo, ki je bila magično usmerjena in naj bi zaneslji-
vo napovedovala bodočnost, so sicer povsod zavračali; uradno tudi na
tridentinskem koncilu. Različen pa je bil odnos do »naravne astrologije«
(astrologia naturalis), to je do prognostike, ki je upoštevala prepričanje,
da zvezde sicer navajajo k določenemu ravnanju, toda nikogar k temu
ne prisiljujejo. Luteranstvo, ki je bilo od Melanchthona dalje astrološko
zelo močno je – drugače kot kalvinizem in katolicizem – astronomsko
utemeljeno astrologijo nadgradilo z apokaliptično spodbujeno. Zaradi
nezadostne raziskanosti tega stoletje in pol trajajočega – religiozno in
tudi politično vplivnega – sindroma še ne moremo pregledno predstaviti:
na koncu bom nekaj rekel tudi o tem. Kaj nam torej z današnje perspek-
tive pripoveduje kulturna zgodovina neba/nebes?
Težko slovo od staroevropske podobe sveta
V starooevropski podobi sveta iz časov pred reformacijo je bilo nebo
v religioznem smislu tako rekoč lokalno povezano s kozmičnim nebom.
Ni bilo sicer identično z njim, saj se je nadaljevalo še više od njega, toda
obema je bilo skupno, da gre za nekaj, kar je prostorsko zgoraj. Po verti-
kalni osi kozmosa gledamo navzgor proti njegovemu najimenitnejšemu
delu in hkrati proti njegovemu Stvarniku. Vse dobro v zemeljski usodi
ljudi je prihajalo od zgoraj in zemeljsko romanje je imelo svoj cilj zgoraj
v nebesih: Sursum corda! (Kvišku srca!). Spremembe te podobe sveta,
ki so se dogajale v zgodnjem novem veku, so bile zato neposredno re-
ligiozno pomembne. Protestantska reformacija in reforme, povezane s
tridentinskim koncilom, so bile s tem neizogibno soočene, čeprav gre za
dve religiozno razhajajoči se védenjski kulturi (ki pa sta se diferencirano
razvijali tudi znotraj vsake od njiju). Obe sta se odzvali na ta izziv in ga
skušali obvladati, tako kar zadeva prostorsko kot časovno orientacijo v
kozmosu. Tudi skupne poteze teh poskusov dokumentirajo, kako težko
se je bilo posloviti od staroevropskega kozmosa.
Obe teologiji sta se morali znajti ob spoznanju – ki sicer ni prihajalo iz
teologije, a je bilo religiozno moteče –, da žive zdaj ljudje v »neskončnem
101
si jih naročali tako papeži kot vodilni reformatorji. Tako imenovano
»divinacijsko« astrologijo, ki je bila magično usmerjena in naj bi zaneslji-
vo napovedovala bodočnost, so sicer povsod zavračali; uradno tudi na
tridentinskem koncilu. Različen pa je bil odnos do »naravne astrologije«
(astrologia naturalis), to je do prognostike, ki je upoštevala prepričanje,
da zvezde sicer navajajo k določenemu ravnanju, toda nikogar k temu
ne prisiljujejo. Luteranstvo, ki je bilo od Melanchthona dalje astrološko
zelo močno je – drugače kot kalvinizem in katolicizem – astronomsko
utemeljeno astrologijo nadgradilo z apokaliptično spodbujeno. Zaradi
nezadostne raziskanosti tega stoletje in pol trajajočega – religiozno in
tudi politično vplivnega – sindroma še ne moremo pregledno predstaviti:
na koncu bom nekaj rekel tudi o tem. Kaj nam torej z današnje perspek-
tive pripoveduje kulturna zgodovina neba/nebes?
Težko slovo od staroevropske podobe sveta
V starooevropski podobi sveta iz časov pred reformacijo je bilo nebo
v religioznem smislu tako rekoč lokalno povezano s kozmičnim nebom.
Ni bilo sicer identično z njim, saj se je nadaljevalo še više od njega, toda
obema je bilo skupno, da gre za nekaj, kar je prostorsko zgoraj. Po verti-
kalni osi kozmosa gledamo navzgor proti njegovemu najimenitnejšemu
delu in hkrati proti njegovemu Stvarniku. Vse dobro v zemeljski usodi
ljudi je prihajalo od zgoraj in zemeljsko romanje je imelo svoj cilj zgoraj
v nebesih: Sursum corda! (Kvišku srca!). Spremembe te podobe sveta,
ki so se dogajale v zgodnjem novem veku, so bile zato neposredno re-
ligiozno pomembne. Protestantska reformacija in reforme, povezane s
tridentinskim koncilom, so bile s tem neizogibno soočene, čeprav gre za
dve religiozno razhajajoči se védenjski kulturi (ki pa sta se diferencirano
razvijali tudi znotraj vsake od njiju). Obe sta se odzvali na ta izziv in ga
skušali obvladati, tako kar zadeva prostorsko kot časovno orientacijo v
kozmosu. Tudi skupne poteze teh poskusov dokumentirajo, kako težko
se je bilo posloviti od staroevropskega kozmosa.
Obe teologiji sta se morali znajti ob spoznanju – ki sicer ni prihajalo iz
teologije, a je bilo religiozno moteče –, da žive zdaj ljudje v »neskončnem
101
