Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 104
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
univerzumu« in ne več v prostorsko in časovno majhnem »zaprtem/skle-
njenem svetu«, kot so verjeli dotlej. Genezo tega spoznanja sta Alexandre
Koyré in Hans Blumenberg natančno opisala, Koyré tudi s formulacijami,
ki sem jih tu uporabil (Koyré 1957; Blumenberg 1975). Potrdilo se je,
da gre pri kopernikanskem obratu v temelju za geometrizacijo prostora.
Ta je omogočila povezovanje empiričnega opazovanja in matematičnih
izračunov kozmičnih dogodkov in s tem približala kozmično realnost,
ki je ni bilo mogoče neposredno dojeti. Pri tem se je predpostavljalo,
da je geometrijski prostor – to je enakoobličen in neprekinjen, sam po
sebi prazen prostor – identičen realnemu prostoru sveta. Religiozno
relevantno je bilo pri tem prvič to, da je mogoče evklidični geometrijski
prostor v njegovih razsežnostih dojemati tudi čutno, da pa je povsem
neodvisen od tega čutnega/telesnega izkustva prostora in da ni podpiral
vtisa, da se nahajamo v središču sveta. Hkrati pa je, drugič, neskončnost
prostora, ki je bila kmalu pripisana kopernikanskemu sistemu (Thomas
Digges 1576) konkurirala neskončnosti, ki je bila do tedaj kot božji predi-
kat pripisovana samo Bogu; videti je bilo, da daje prav Giordanu Brunu,
ki je postavil Boga in kozmos v simetrično razmerje. Tretjič, s poenote-
njem zemeljske in zvezdne fizike (Galilei, Supernova 1572, supralunarni
kometi) je bilo odpravljeno dotedanje razlikovanje med sublunarnim
svetom spreminjanja, nastajanja in minevanja in supralunarnim svetom
večnega in enakega krožnega gibanja. In končno, četrtič, kozmičnega
neba/nebes Boga in blaženih (empyreuma) ni bilo več mogoče umestiti
zgoraj, nad desetimi kristalnimi zvezdnimi kupolami; ni ga bilo torej več
mogoče umestiti kozmično. Krščanskemu nauku o »poslednjih rečeh«
so bili tako spodmaknjeni njegovi dotedanji prostorski temelji oziroma
predpostavke.
Rimskokatoliška in reformatorske cerkve so bile tudi same udeležene
v tem kopernikanskem obratu. Prag k realistični nebesni mehaniki – ki ga
nominalisti prej iz različnih vzrokov niso prestopali – je prvi prekoračil
lojalni, humanistično navdahnjeni poljski kanonik, ki je v predgovoru
svojemu spisu De revolutionibus orbium coelestium pozival papeža, da
podpre novo astronomijo. Delo je bilo natisnjeno leta 1543 v Nürnbergu
po zaslugi njegovega in Melanchthonovega učenca Georga J. Rheticusa,
profesorja matematike v reformatorskem Wittenbergu. Tam je pouče-
102
univerzumu« in ne več v prostorsko in časovno majhnem »zaprtem/skle-
njenem svetu«, kot so verjeli dotlej. Genezo tega spoznanja sta Alexandre
Koyré in Hans Blumenberg natančno opisala, Koyré tudi s formulacijami,
ki sem jih tu uporabil (Koyré 1957; Blumenberg 1975). Potrdilo se je,
da gre pri kopernikanskem obratu v temelju za geometrizacijo prostora.
Ta je omogočila povezovanje empiričnega opazovanja in matematičnih
izračunov kozmičnih dogodkov in s tem približala kozmično realnost,
ki je ni bilo mogoče neposredno dojeti. Pri tem se je predpostavljalo,
da je geometrijski prostor – to je enakoobličen in neprekinjen, sam po
sebi prazen prostor – identičen realnemu prostoru sveta. Religiozno
relevantno je bilo pri tem prvič to, da je mogoče evklidični geometrijski
prostor v njegovih razsežnostih dojemati tudi čutno, da pa je povsem
neodvisen od tega čutnega/telesnega izkustva prostora in da ni podpiral
vtisa, da se nahajamo v središču sveta. Hkrati pa je, drugič, neskončnost
prostora, ki je bila kmalu pripisana kopernikanskemu sistemu (Thomas
Digges 1576) konkurirala neskončnosti, ki je bila do tedaj kot božji predi-
kat pripisovana samo Bogu; videti je bilo, da daje prav Giordanu Brunu,
ki je postavil Boga in kozmos v simetrično razmerje. Tretjič, s poenote-
njem zemeljske in zvezdne fizike (Galilei, Supernova 1572, supralunarni
kometi) je bilo odpravljeno dotedanje razlikovanje med sublunarnim
svetom spreminjanja, nastajanja in minevanja in supralunarnim svetom
večnega in enakega krožnega gibanja. In končno, četrtič, kozmičnega
neba/nebes Boga in blaženih (empyreuma) ni bilo več mogoče umestiti
zgoraj, nad desetimi kristalnimi zvezdnimi kupolami; ni ga bilo torej več
mogoče umestiti kozmično. Krščanskemu nauku o »poslednjih rečeh«
so bili tako spodmaknjeni njegovi dotedanji prostorski temelji oziroma
predpostavke.
Rimskokatoliška in reformatorske cerkve so bile tudi same udeležene
v tem kopernikanskem obratu. Prag k realistični nebesni mehaniki – ki ga
nominalisti prej iz različnih vzrokov niso prestopali – je prvi prekoračil
lojalni, humanistično navdahnjeni poljski kanonik, ki je v predgovoru
svojemu spisu De revolutionibus orbium coelestium pozival papeža, da
podpre novo astronomijo. Delo je bilo natisnjeno leta 1543 v Nürnbergu
po zaslugi njegovega in Melanchthonovega učenca Georga J. Rheticusa,
profesorja matematike v reformatorskem Wittenbergu. Tam je pouče-
102
