Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 147
BOŠTJAN ZAJŠEK
V začetku vojne se je zdelo, da bo nekako »še šlo«. Nemci in Slovani so
se borili in umirali kot zvesti tovariši za »cesarja in očetnjavo«. Potem
pa je prišel razpad in z njim konec narodnega boja v Avstriji. V nekaj
dnevih je izginilo vse, kar smo mi Nemci v naši domovini ustvarili
narodnostno vrednega. Nobenih nemških krajevnih imen več, nobene
nemške cestne table, nobenega nemškega napisa na firmi, nobenega
nemškega plakata […] Nemške šole vse navzdol do otroških vrtcev,
nemški uradniki, vsi so brez izjeme izginili […] Boja je bilo konec.
(Zajšek 2010, 58)
II
Nacionalni spor na Spodnjem Štajerskem pa je imel posebnost –
potekal je namreč v tesni povezavi z istočasnim verskim konfliktom,
ki je izbruhnil med katoliško in evangeličansko Cerkvijo. Čeprav naj
bi katoliška in evangeličanska Cerkev bili univerzalni in torej ne lo-
čeni po narodnostih, pa so bile v spodnještajerski regiji specifične
okoliščine, ki tezo o univerzalnosti Cerkve postavljajo pod vprašaj. Že
Marburger Zeitung je leta 1899 ugotavljal: »Amalgamacija slovanskega
in klerikalnega je povzročila amalgamacijo nemškega in luteranskega.«
(Zajšek 2010, 60)
Kako so pri nemškem listu pravzaprav prišli do te ugotovitve?
Da bi odgovorili na to vprašanje, je potreben dolg uvod. Do pričetka
druge svetovne vojne se je na območju današnje Slovenije izvedlo 8
uradnih popisov prebivalstva. Za Maribor in tudi nasploh vsa sloven-
ska mesta, ki so se nahajala v Notranji Avstrii, je značilno, da je bil de-
lež katoliškega prebivalstva zelo visok. Odstotek katoličanov med
prebivalstvom v Mariboru je v obdobju 1848–1941 vselej presegal 90 %;
pri tem je slika pred letom 1914 še ugodnejša kot po prvi svetovni
vojni, saj z izjemo štetja leta 1910 odstotek katoličanov nikdar ni bil
manjši od 98 %. Ob štetju leta 1869 je njihov delež celo presegal 99 %
(Zajšek 2010, 42).
Ob tako visokem deležu katoliškega prebivalstva je jasno, da so ka-
toliški Cerkvi pripadali tako Slovenci kot Nemci. Drugače pa je bilo pri
duhovščini. Že omenjeni Zangger je v svojih spominih trdil, da so se
145
V začetku vojne se je zdelo, da bo nekako »še šlo«. Nemci in Slovani so
se borili in umirali kot zvesti tovariši za »cesarja in očetnjavo«. Potem
pa je prišel razpad in z njim konec narodnega boja v Avstriji. V nekaj
dnevih je izginilo vse, kar smo mi Nemci v naši domovini ustvarili
narodnostno vrednega. Nobenih nemških krajevnih imen več, nobene
nemške cestne table, nobenega nemškega napisa na firmi, nobenega
nemškega plakata […] Nemške šole vse navzdol do otroških vrtcev,
nemški uradniki, vsi so brez izjeme izginili […] Boja je bilo konec.
(Zajšek 2010, 58)
II
Nacionalni spor na Spodnjem Štajerskem pa je imel posebnost –
potekal je namreč v tesni povezavi z istočasnim verskim konfliktom,
ki je izbruhnil med katoliško in evangeličansko Cerkvijo. Čeprav naj
bi katoliška in evangeličanska Cerkev bili univerzalni in torej ne lo-
čeni po narodnostih, pa so bile v spodnještajerski regiji specifične
okoliščine, ki tezo o univerzalnosti Cerkve postavljajo pod vprašaj. Že
Marburger Zeitung je leta 1899 ugotavljal: »Amalgamacija slovanskega
in klerikalnega je povzročila amalgamacijo nemškega in luteranskega.«
(Zajšek 2010, 60)
Kako so pri nemškem listu pravzaprav prišli do te ugotovitve?
Da bi odgovorili na to vprašanje, je potreben dolg uvod. Do pričetka
druge svetovne vojne se je na območju današnje Slovenije izvedlo 8
uradnih popisov prebivalstva. Za Maribor in tudi nasploh vsa sloven-
ska mesta, ki so se nahajala v Notranji Avstrii, je značilno, da je bil de-
lež katoliškega prebivalstva zelo visok. Odstotek katoličanov med
prebivalstvom v Mariboru je v obdobju 1848–1941 vselej presegal 90 %;
pri tem je slika pred letom 1914 še ugodnejša kot po prvi svetovni
vojni, saj z izjemo štetja leta 1910 odstotek katoličanov nikdar ni bil
manjši od 98 %. Ob štetju leta 1869 je njihov delež celo presegal 99 %
(Zajšek 2010, 42).
Ob tako visokem deležu katoliškega prebivalstva je jasno, da so ka-
toliški Cerkvi pripadali tako Slovenci kot Nemci. Drugače pa je bilo pri
duhovščini. Že omenjeni Zangger je v svojih spominih trdil, da so se
145
