Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 152
ŠTUDIJSKI VEČERI
-krščansko Cerkev augsburške veroizpovedi v Kraljevini Jugoslaviji in
dobila svojo ustavo ter škofa (to je bil Philipp Popp). Del te Cerkve je bil
tudi Prekmurski seniorat (Zajšek 2010, 63–64).9
Ob ustanovitvi mariborske evangeličanske občine leta 1862 je le-ta
štela zgolj 150 vernikov. Kako mešana združba je bila ta prva evange-
ličanska skupnost nove dobe v Mariboru, priča podatek, da je slaba
tretjina njenih 150 članov izvirala iz notranjeavstrijskih dežel, medtem
ko je med ostalima dvema tretjinama bilo po dvanajst Prusov, Würtem-
beržanov in Sasov, po deset Bavarcev, Hannoverčanov, Hessenčanov,
Oldenburžanov, Mecklenburžanov in prišlekov iz Braunschweiga, po
en pa iz Hamburga, Lübecka in Kobenhavna (Zajšek 2010, 31–32).
V glavnem so to bili priseljenci, ki jih je v Maribor privabil pospešen
industrijski razvoj mesta po otvoritvi Južne in Koroške železnice. Ker
se evangeličanske gmajne še danes financirajo v glavnem iz letnih pri-
spevkov svojih članov, je jasno, da se je mariborska evangeličanka sre-
nja zaradi majhnega števila vernikov nahajala v zelo slabem finančnem
položaju. Večkrat je bila na robu ukinitve. Tako so člani prezbiterija
poročali sredi sedemdesetih let: »Katoliška cerkev se tukaj bohoti v si-
jaju in blišču. […] In evangeličanska diaspora stopica v tem katoliškem
svetu, polnem sijaja in blišča, v šibkosti in revščini, v stiski in bedi, v
bolečinah in smrtnem strahu, brez ugleda in brez veljave.« Toda za
letno poročilo 1905 so prezbiterji sestavili naslednji zapis: »Bilo je to
leto zmagoslavja – o tem pričajo naša bogoslužja. Veliko članov naše
verske občine, posebej naših delavcev z desnega brega Drave, ima dol
go pot do Kristusove cerkve, in marsikdo drug se mora ob nedeljah
pripeljati z vozom ali kolesom, da bi obiskal službo božjo. Pa vseeno
je bila naša cerkvica vselej nabito polna«.
Kaj se je spremenilo v teh treh desetletjih od prvega do drugega po-
ročila prezbiterija? Leta 1904 je tržaški seniorat, katerega del je do leta
1909 bila tudi mariborska gmajna (kasneje pa del štajerskega seniorata),
objavil smele besede: »Nemškemu ljudstvu je v krvi, da nekoč nasilne
rekatolizacije prek jezuitov, dragoncev in smodnika ne pozabi. Štajerska,
nekdanje predgorje reformacije v Lutrovem času, se pripravlja, da se vrne
k svoji veliki evangeličanski preteklosti.« (Zajšek 2010, 65)
9 Več o jugoslovanski evangeličanski cerkveni organizaciji glej v Wild 1980.
150
-krščansko Cerkev augsburške veroizpovedi v Kraljevini Jugoslaviji in
dobila svojo ustavo ter škofa (to je bil Philipp Popp). Del te Cerkve je bil
tudi Prekmurski seniorat (Zajšek 2010, 63–64).9
Ob ustanovitvi mariborske evangeličanske občine leta 1862 je le-ta
štela zgolj 150 vernikov. Kako mešana združba je bila ta prva evange-
ličanska skupnost nove dobe v Mariboru, priča podatek, da je slaba
tretjina njenih 150 članov izvirala iz notranjeavstrijskih dežel, medtem
ko je med ostalima dvema tretjinama bilo po dvanajst Prusov, Würtem-
beržanov in Sasov, po deset Bavarcev, Hannoverčanov, Hessenčanov,
Oldenburžanov, Mecklenburžanov in prišlekov iz Braunschweiga, po
en pa iz Hamburga, Lübecka in Kobenhavna (Zajšek 2010, 31–32).
V glavnem so to bili priseljenci, ki jih je v Maribor privabil pospešen
industrijski razvoj mesta po otvoritvi Južne in Koroške železnice. Ker
se evangeličanske gmajne še danes financirajo v glavnem iz letnih pri-
spevkov svojih članov, je jasno, da se je mariborska evangeličanka sre-
nja zaradi majhnega števila vernikov nahajala v zelo slabem finančnem
položaju. Večkrat je bila na robu ukinitve. Tako so člani prezbiterija
poročali sredi sedemdesetih let: »Katoliška cerkev se tukaj bohoti v si-
jaju in blišču. […] In evangeličanska diaspora stopica v tem katoliškem
svetu, polnem sijaja in blišča, v šibkosti in revščini, v stiski in bedi, v
bolečinah in smrtnem strahu, brez ugleda in brez veljave.« Toda za
letno poročilo 1905 so prezbiterji sestavili naslednji zapis: »Bilo je to
leto zmagoslavja – o tem pričajo naša bogoslužja. Veliko članov naše
verske občine, posebej naših delavcev z desnega brega Drave, ima dol
go pot do Kristusove cerkve, in marsikdo drug se mora ob nedeljah
pripeljati z vozom ali kolesom, da bi obiskal službo božjo. Pa vseeno
je bila naša cerkvica vselej nabito polna«.
Kaj se je spremenilo v teh treh desetletjih od prvega do drugega po-
ročila prezbiterija? Leta 1904 je tržaški seniorat, katerega del je do leta
1909 bila tudi mariborska gmajna (kasneje pa del štajerskega seniorata),
objavil smele besede: »Nemškemu ljudstvu je v krvi, da nekoč nasilne
rekatolizacije prek jezuitov, dragoncev in smodnika ne pozabi. Štajerska,
nekdanje predgorje reformacije v Lutrovem času, se pripravlja, da se vrne
k svoji veliki evangeličanski preteklosti.« (Zajšek 2010, 65)
9 Več o jugoslovanski evangeličanski cerkveni organizaciji glej v Wild 1980.
150
