Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 148
ŠTUDIJSKI VEČERI
katoliški Nemci počutili s strani slovenskih duhovnikov zapostavljeni,
češ da so se slednji v prvi vrsti borili za svoje (slovensko) ljudstvo. Še v
petdesetih letih 19. stoletja, ko se je lavantinski škof Slomšek odločal,
v katero spodnještajersko mesto bo preselil sedež škofije,5 so se Mari-
borčani zavzemali zanj brez razlik v nacionalnosti, na čelu kampanje za
preselitev sedeža škofije v Maribor je bil (nemški) župan Othmar Reiser.6
Tako složni mariborski Nemci in Slovenci nikoli več niso bili. Po
Slomškovi preselitvi sedeža Lavantinske škofije v Maribor se je v Av-
striji pričela doba liberalizacije in ustanavljanja slovenskih društev, v
Mariboru pa je to povzročilo etnično polarizacijo, pri čemer je katoliška
cerkev veljala za eno glavnih zagovornic enakopravnosti slovenskega
jezika na Spodnjem Štajerskem, še več, govorilo se je o »slovenskem,
od fanatičnih duhovnikov naščuvanem […] prebivalstvu«, kakor so ob
priliki zapisali člani radeljske nemške evangeličanske gmajne. Čeprav je
denimo za škofa Mihaela Napotnika veljalo, da je skušal ravnati karseda
nevtralno in korektno do obeh glavnih narodnosti v mestu ob Dravi, pa
je v burnem septembru 1908, v času nemških demonstracij na Ptuju in
kasneje v nekaterih drugih slovenskih mestih, razgreta množica 200–300
demonstrantov nemške narodnosti krenila proti škofijskim poslopjem
v Mariboru, tam pa vzklikala »Nad škofa!« in s kamenjem razbila nekaj
šip (Zajšek 2010, 61).
Za slovenščino v katoliški cerkvi je bilo odločilnega pomena dejstvo,
da je bila večina škofov na Slovenskem po marčni revoluciji Slovencev,
to pa je bila posledica zahteve, da naj bi škof obvladal jezike prebivalcev
svoje dieceze, pri čemer so nemški in italijanski kandidati imeli seveda
precej težav. Ko je leta 1941 v Mariboru zavladala nacistična oblast, je
v cerkvah prepovedala uporabo slovenščine, duhovniki pa so se raje
kot k nemščini zatekli k latinščini. Nemški živelj je zato na škofa Ivana
Jožefa Tomažiča naslovil anonimni dopis, v katerem je zapisal, da se
»škofov ’hlapec’ […] v cerkvi za nabrane darove še vedno zahvaljuje
latinsko, zato zahtevajo za nemški denar tudi nemško zahvalo« (Zajšek
2010, 62).
5 Škofija obstaja od leta 1228, njen sedež je bil prej v Št. Andražu (St. Andrä im Lavant
tal) na Koroškem.
6 Othmar Reiser je Mariboru županoval v letih 1850–1861.
146
katoliški Nemci počutili s strani slovenskih duhovnikov zapostavljeni,
češ da so se slednji v prvi vrsti borili za svoje (slovensko) ljudstvo. Še v
petdesetih letih 19. stoletja, ko se je lavantinski škof Slomšek odločal,
v katero spodnještajersko mesto bo preselil sedež škofije,5 so se Mari-
borčani zavzemali zanj brez razlik v nacionalnosti, na čelu kampanje za
preselitev sedeža škofije v Maribor je bil (nemški) župan Othmar Reiser.6
Tako složni mariborski Nemci in Slovenci nikoli več niso bili. Po
Slomškovi preselitvi sedeža Lavantinske škofije v Maribor se je v Av-
striji pričela doba liberalizacije in ustanavljanja slovenskih društev, v
Mariboru pa je to povzročilo etnično polarizacijo, pri čemer je katoliška
cerkev veljala za eno glavnih zagovornic enakopravnosti slovenskega
jezika na Spodnjem Štajerskem, še več, govorilo se je o »slovenskem,
od fanatičnih duhovnikov naščuvanem […] prebivalstvu«, kakor so ob
priliki zapisali člani radeljske nemške evangeličanske gmajne. Čeprav je
denimo za škofa Mihaela Napotnika veljalo, da je skušal ravnati karseda
nevtralno in korektno do obeh glavnih narodnosti v mestu ob Dravi, pa
je v burnem septembru 1908, v času nemških demonstracij na Ptuju in
kasneje v nekaterih drugih slovenskih mestih, razgreta množica 200–300
demonstrantov nemške narodnosti krenila proti škofijskim poslopjem
v Mariboru, tam pa vzklikala »Nad škofa!« in s kamenjem razbila nekaj
šip (Zajšek 2010, 61).
Za slovenščino v katoliški cerkvi je bilo odločilnega pomena dejstvo,
da je bila večina škofov na Slovenskem po marčni revoluciji Slovencev,
to pa je bila posledica zahteve, da naj bi škof obvladal jezike prebivalcev
svoje dieceze, pri čemer so nemški in italijanski kandidati imeli seveda
precej težav. Ko je leta 1941 v Mariboru zavladala nacistična oblast, je
v cerkvah prepovedala uporabo slovenščine, duhovniki pa so se raje
kot k nemščini zatekli k latinščini. Nemški živelj je zato na škofa Ivana
Jožefa Tomažiča naslovil anonimni dopis, v katerem je zapisal, da se
»škofov ’hlapec’ […] v cerkvi za nabrane darove še vedno zahvaljuje
latinsko, zato zahtevajo za nemški denar tudi nemško zahvalo« (Zajšek
2010, 62).
5 Škofija obstaja od leta 1228, njen sedež je bil prej v Št. Andražu (St. Andrä im Lavant
tal) na Koroškem.
6 Othmar Reiser je Mariboru županoval v letih 1850–1861.
146
