Page 149 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 149
BOŠTJAN ZAJŠEK
Na drugi strani se je v Mariboru po okrog 250 letih spet pojavilo
evangeličansko bogoslužje. 6. decembra 1862 so namreč v Mariboru
ustanovili Evangeličansko cerkveno občino Maribor – Ptuj. To je bila že
druga tovrstna cerkvena občina na tem območju, prvo so na začetku 17.
stoletja v procesu rekatolizacije nasilno uničili in razpustili. Novodobna
cerkvena občina je pripadala augsburški veroizpovedi. Avgusta 1869 so
v današnji Trubarjevi ulici 1 blagoslovili cerkev in 8 let kasneje že župni-
šče. Predtem so mariborski evangeličani imeli dobra 3 leta bogoslužne
prostore v provizorični kapelici nekdanje cerkve celestink, ob začetku
delovanja občine (od junija 1863) pa v zasilno urejenih prostorih, kjer
je bilo nekoč skladišče za živila. Bogoslužje v evangeličanski Kristusovi
cerkvi se je vse do leta 1945 izvajalo v nemškem jeziku, tako da je lahko
evangeličanski duhovnik Johann Baron7 v dvajsetih letih 20. stoletja
senioratu še vedno poročal, da je glede narodnostne sestave verska ob-
čina stoodstotno nemška, pa čeprav med priimki vernikov srečamo tudi
docela slovanske priimke ali izpeljanke iz njih (Milić, Michelčič, Pallaš,
Kis, Sterle, Golob, Gasparitsch, Glantschnigg, Ogriseg, Augustinčič, Čeh,
Urbaczek ipd. – pri tem se upravičeno postavlja vprašanje, kako so na
»nemško« bogoslužje gledali evangeličani slovenskih korenin, ki so prišli
iz Prekmurja) (Zajšek 2010, 63).
7 Johann (tudi: Hans) Baron (1890–1973) je bil evangeličanski duhovnik v Mariboru
v letih 1920–1945, rojen v Kucuri (Bačka). Gimnazijo je končal na Ogrskem, nato
je v Budimpešti študiral teologijo. Leta 1914 je prvič vodil bogoslužje. Ob koncu
avstroogrske monarhije je bil pomožni pridigar nemške evangeličanske občine v
Budimpešti. Leta 1918 se je poročil in s soprogo obiskal starše v Bački. Od tam se ni
mogel vrniti na Madžarsko, zato je nekaj časa ostal v Kucuri. Julija 1920 je bil izvoljen
za duhovnika evangeličanske občine Maribor, prevzel jo je avgusta 1920. Junija 1925
je bil izvoljen za seniorja Nemškega seniorata v Sloveniji in to funkcijo je opravljal do
okupacije leta 1941. Postal je eden glavnih teoretikov Nemške evangeljsko-krščanske
cerkve AV v Kraljevini Jugoslaviji in član najožjega kroga sodelavcev škofa Nemške
evangeličanske cerkve Philippa Poppa. Med drugim je vodil deželnocerkveni mla-
dinski svet, bil je član ustavodajne sinode Evangeličanskega distrikta AV in nato še
član deželnocerkvenega sveta, deželnocerkvenega sodišča in komisije za duhovniški
izpit. Z ženo Irene sta imela dva sina (Gerharda in Helmuta). Po vnovični obnovitvi
Kulturbunda (1939) je postal predsednik pokrajinskega vodstva SDKB za Dravsko
banovino. Med drugo svetovno vojno je ostro zavrnil nasilje okupacijskih oblasti nad
Slovenci. Kljub temu je spomladi 1945 zbežal pred jugoslovansko vojsko v Gradec,
kjer je po lastni izbiri živel v osami vse do smrti.
147
Na drugi strani se je v Mariboru po okrog 250 letih spet pojavilo
evangeličansko bogoslužje. 6. decembra 1862 so namreč v Mariboru
ustanovili Evangeličansko cerkveno občino Maribor – Ptuj. To je bila že
druga tovrstna cerkvena občina na tem območju, prvo so na začetku 17.
stoletja v procesu rekatolizacije nasilno uničili in razpustili. Novodobna
cerkvena občina je pripadala augsburški veroizpovedi. Avgusta 1869 so
v današnji Trubarjevi ulici 1 blagoslovili cerkev in 8 let kasneje že župni-
šče. Predtem so mariborski evangeličani imeli dobra 3 leta bogoslužne
prostore v provizorični kapelici nekdanje cerkve celestink, ob začetku
delovanja občine (od junija 1863) pa v zasilno urejenih prostorih, kjer
je bilo nekoč skladišče za živila. Bogoslužje v evangeličanski Kristusovi
cerkvi se je vse do leta 1945 izvajalo v nemškem jeziku, tako da je lahko
evangeličanski duhovnik Johann Baron7 v dvajsetih letih 20. stoletja
senioratu še vedno poročal, da je glede narodnostne sestave verska ob-
čina stoodstotno nemška, pa čeprav med priimki vernikov srečamo tudi
docela slovanske priimke ali izpeljanke iz njih (Milić, Michelčič, Pallaš,
Kis, Sterle, Golob, Gasparitsch, Glantschnigg, Ogriseg, Augustinčič, Čeh,
Urbaczek ipd. – pri tem se upravičeno postavlja vprašanje, kako so na
»nemško« bogoslužje gledali evangeličani slovenskih korenin, ki so prišli
iz Prekmurja) (Zajšek 2010, 63).
7 Johann (tudi: Hans) Baron (1890–1973) je bil evangeličanski duhovnik v Mariboru
v letih 1920–1945, rojen v Kucuri (Bačka). Gimnazijo je končal na Ogrskem, nato
je v Budimpešti študiral teologijo. Leta 1914 je prvič vodil bogoslužje. Ob koncu
avstroogrske monarhije je bil pomožni pridigar nemške evangeličanske občine v
Budimpešti. Leta 1918 se je poročil in s soprogo obiskal starše v Bački. Od tam se ni
mogel vrniti na Madžarsko, zato je nekaj časa ostal v Kucuri. Julija 1920 je bil izvoljen
za duhovnika evangeličanske občine Maribor, prevzel jo je avgusta 1920. Junija 1925
je bil izvoljen za seniorja Nemškega seniorata v Sloveniji in to funkcijo je opravljal do
okupacije leta 1941. Postal je eden glavnih teoretikov Nemške evangeljsko-krščanske
cerkve AV v Kraljevini Jugoslaviji in član najožjega kroga sodelavcev škofa Nemške
evangeličanske cerkve Philippa Poppa. Med drugim je vodil deželnocerkveni mla-
dinski svet, bil je član ustavodajne sinode Evangeličanskega distrikta AV in nato še
član deželnocerkvenega sveta, deželnocerkvenega sodišča in komisije za duhovniški
izpit. Z ženo Irene sta imela dva sina (Gerharda in Helmuta). Po vnovični obnovitvi
Kulturbunda (1939) je postal predsednik pokrajinskega vodstva SDKB za Dravsko
banovino. Med drugo svetovno vojno je ostro zavrnil nasilje okupacijskih oblasti nad
Slovenci. Kljub temu je spomladi 1945 zbežal pred jugoslovansko vojsko v Gradec,
kjer je po lastni izbiri živel v osami vse do smrti.
147
