Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 151
BOŠTJAN ZAJŠEK
dež seniorata preselil v Maribor; od tedaj je bil senior Johann Baron in
tako je ostalo do konca druge svetovne vojne. Evangeličanska cerkev
je sčasoma prevzela vlogo glasnika nemške manjšine pri nas, saj je
na simbolni ravni predstavljala pravo nemštvo (Nemčija – domovina
reformacije, Nemčija – očetnjava folksdojčerjev). Zangger, ki je bil
tudi dolgoletni senioratni inšpektor, je zapisal:
Katoliška duhovščina naše domovine je bila brez izjeme slovenska in
se je v prvi vrsti borila za svoj narod. […] Ne politiziram, temveč pri-
povedujem zgolj tisto, kar sem sam doživel in pretrpel […] Že v enem
prejšnjih poglavij sem povedal, kako je šolstvo delalo na tem, da bi nam,
mladim, odvzelo naš narod […] Dovolj – prestopil sem v evangeličan-
sko vero, ker se mi je zdelo, da bom izgubljeno najvišjo dobroto lahko
spet našel samo v Cerkvi, katere duhovniki ne bodo sovražniki mojega
naroda. Danes smem povedati, da sem v evangeličanski cerkvi našel,
kar sem bil iskal. (Zajšek 2008, 201)
Da je evangeličanska Cerkev v deželah nekdanje Avstrije postala
trdnjava nemštva, dokazuje tudi skorajda panični dopis celjskega du-
hovnika Gerharda Maya (sina Fritza Maya) seniorju Baronu leta 1926,
v katerem zgrožen navaja, da je ljubljanski evangeličanski duhovnik
Herbert Lange pri bogoslužju zmolil očenaš v slovenščini, in zahteva,
da senior pošlje Langeju oster opomin, saj da je to nedopustno (Zajšek
2008, 163). Prav tako poveden je dopis, ki ga je leta 1919 mariborski
vikar Erich Winkelmann poslal seniorju Mayu, v njem pa je izrazil
nezadovoljstvo nad novim šentiljskim vikarjem Hansom Rihnerjem,
ki je menda v neki pridi v Mariboru izjavil, da se kot Švicar nikakor
ne misli spuščati v nacionalne spore med Nemci in Slovenci. Winkel-
mann je svetoval seniorju: »In za Rihnerja, v kolikor pride, prosim
malo nacionalnega poduka, […] tako da v nacionalnem smislu pridobi
razumevanje za stisko in boj Mariborčanov.« (Zajšek 2008, 127)
V obdobju med obema svetovnima vojnama so bile nemške evange-
ličanske občine v Sloveniji povezane z velikimi nemškimi evangeličan-
skimi skupnostmi Bačke, Banata, Slavonije (v teh treh pokrajinah je po
prvi svetovni vojni živelo prek 70.000 evangeličanov nemške narodnosti)
idr., ta povezava pa se je leta 1930 izoblikovala v Nemško evangeljsko-
149
dež seniorata preselil v Maribor; od tedaj je bil senior Johann Baron in
tako je ostalo do konca druge svetovne vojne. Evangeličanska cerkev
je sčasoma prevzela vlogo glasnika nemške manjšine pri nas, saj je
na simbolni ravni predstavljala pravo nemštvo (Nemčija – domovina
reformacije, Nemčija – očetnjava folksdojčerjev). Zangger, ki je bil
tudi dolgoletni senioratni inšpektor, je zapisal:
Katoliška duhovščina naše domovine je bila brez izjeme slovenska in
se je v prvi vrsti borila za svoj narod. […] Ne politiziram, temveč pri-
povedujem zgolj tisto, kar sem sam doživel in pretrpel […] Že v enem
prejšnjih poglavij sem povedal, kako je šolstvo delalo na tem, da bi nam,
mladim, odvzelo naš narod […] Dovolj – prestopil sem v evangeličan-
sko vero, ker se mi je zdelo, da bom izgubljeno najvišjo dobroto lahko
spet našel samo v Cerkvi, katere duhovniki ne bodo sovražniki mojega
naroda. Danes smem povedati, da sem v evangeličanski cerkvi našel,
kar sem bil iskal. (Zajšek 2008, 201)
Da je evangeličanska Cerkev v deželah nekdanje Avstrije postala
trdnjava nemštva, dokazuje tudi skorajda panični dopis celjskega du-
hovnika Gerharda Maya (sina Fritza Maya) seniorju Baronu leta 1926,
v katerem zgrožen navaja, da je ljubljanski evangeličanski duhovnik
Herbert Lange pri bogoslužju zmolil očenaš v slovenščini, in zahteva,
da senior pošlje Langeju oster opomin, saj da je to nedopustno (Zajšek
2008, 163). Prav tako poveden je dopis, ki ga je leta 1919 mariborski
vikar Erich Winkelmann poslal seniorju Mayu, v njem pa je izrazil
nezadovoljstvo nad novim šentiljskim vikarjem Hansom Rihnerjem,
ki je menda v neki pridi v Mariboru izjavil, da se kot Švicar nikakor
ne misli spuščati v nacionalne spore med Nemci in Slovenci. Winkel-
mann je svetoval seniorju: »In za Rihnerja, v kolikor pride, prosim
malo nacionalnega poduka, […] tako da v nacionalnem smislu pridobi
razumevanje za stisko in boj Mariborčanov.« (Zajšek 2008, 127)
V obdobju med obema svetovnima vojnama so bile nemške evange-
ličanske občine v Sloveniji povezane z velikimi nemškimi evangeličan-
skimi skupnostmi Bačke, Banata, Slavonije (v teh treh pokrajinah je po
prvi svetovni vojni živelo prek 70.000 evangeličanov nemške narodnosti)
idr., ta povezava pa se je leta 1930 izoblikovala v Nemško evangeljsko-
149
