Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 153
BOŠTJAN ZAJŠEK
Povod za te velike napovedi je bil množičen val prestopanja iz kato-
liške v evangeličansko vero ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Gibanje
za prestopanje iz katoliške v evangeličansko vero, t. i. proč-od-rimsko
gibanje (Los-von-Rom-Bewegung), je bilo v tesni povezavi z radikal-
nim nacionalističnim vsenemškim gibanjem, ki je predvidevalo, da
bo versko zedinjenje Nemcev predpogoj za njihovo državno-politično
združitev in je zato v Avstrijo celo pošiljalo evangeličanske misijonarje.
Južna Štajerska je po tej ideji veljala za prednjo stražo oz. prvi branik
nemškega rajha.
Pod vtisom vsenemškega gibanja, ki je svoje upe stavilo na evan-
geličansko vero, se je na prelomu stoletja v odnosih med katoliško in
evangeličansko cerkvijo spet pojavila klima sovražnosti in medsebojnega
zavračanja. Papeža Leon XIII. in Pij X. sta v svojih enciklikah prikazovala
Martina Lutra kot odpadnika, avstrijski katoliški tabor pa je proč-od-
-rimsko gibanje videl kot gibanje Los von Österreich (Proč od Avstrije)
(Zajšek 2010, 66). Evangeličanska cerkev v Avstriji je tako označevanje
proč-od-rimskega gibanja zavračala in poudarjala, da so evangeličani
vdani habsburški cesarski hiši. Katoliki so v tej zaostreni klimi konver-
tite in njihove agitatorje imenovali z oznakami »odpadniki«, »propadle
duše«, »veleizdajalci« ipd. (Zajšek 2010, 66)
V Mariboru je proč-od-rimsko gibanje zaradi zaostrenih nacio-
nalnih razmer, kakršne so vladale tukaj, naletelo na izredno ugodna
tla, tako da je mariborska evangeličanska gmajna glede na število
vernikov beležila največji porast v vsej Avstriji – v dveh letih (1904/05)
se je število vernikov podvojilo, tako da so lahko ponosno zapisali:
»Kamorkoli že se ozremo po širokem polju naše gmajne, posejali
smo in poželi, videli cveteti in zoreti. Pa tudi če je marsikatera setev
padla na cesto in če marsikatera ni vzklila, to leto je vendarle bilo leto
blagoslova!« (Zajšek 2010, 66) Straža je leta 1912 zapisala: »Vsa ta
nemško-nacionalna gonja pa konečno ni nič drugega kot propaganda
za protestantizem. Vodilni krogi pangermansko-protestantovske misli
se pač dobro zavedajo, da bo Slovenec zanesljivo njihov pristaš še-le
tedaj, ko ga oropajo jezika in vere njegovih očetov. Zato vidimo, da
gre povsod raznarodovalna akcija roko v roki s širjenjem protestan-
tizma.« (Zajšek 2008, 74)
151
Povod za te velike napovedi je bil množičen val prestopanja iz kato-
liške v evangeličansko vero ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Gibanje
za prestopanje iz katoliške v evangeličansko vero, t. i. proč-od-rimsko
gibanje (Los-von-Rom-Bewegung), je bilo v tesni povezavi z radikal-
nim nacionalističnim vsenemškim gibanjem, ki je predvidevalo, da
bo versko zedinjenje Nemcev predpogoj za njihovo državno-politično
združitev in je zato v Avstrijo celo pošiljalo evangeličanske misijonarje.
Južna Štajerska je po tej ideji veljala za prednjo stražo oz. prvi branik
nemškega rajha.
Pod vtisom vsenemškega gibanja, ki je svoje upe stavilo na evan-
geličansko vero, se je na prelomu stoletja v odnosih med katoliško in
evangeličansko cerkvijo spet pojavila klima sovražnosti in medsebojnega
zavračanja. Papeža Leon XIII. in Pij X. sta v svojih enciklikah prikazovala
Martina Lutra kot odpadnika, avstrijski katoliški tabor pa je proč-od-
-rimsko gibanje videl kot gibanje Los von Österreich (Proč od Avstrije)
(Zajšek 2010, 66). Evangeličanska cerkev v Avstriji je tako označevanje
proč-od-rimskega gibanja zavračala in poudarjala, da so evangeličani
vdani habsburški cesarski hiši. Katoliki so v tej zaostreni klimi konver-
tite in njihove agitatorje imenovali z oznakami »odpadniki«, »propadle
duše«, »veleizdajalci« ipd. (Zajšek 2010, 66)
V Mariboru je proč-od-rimsko gibanje zaradi zaostrenih nacio-
nalnih razmer, kakršne so vladale tukaj, naletelo na izredno ugodna
tla, tako da je mariborska evangeličanska gmajna glede na število
vernikov beležila največji porast v vsej Avstriji – v dveh letih (1904/05)
se je število vernikov podvojilo, tako da so lahko ponosno zapisali:
»Kamorkoli že se ozremo po širokem polju naše gmajne, posejali
smo in poželi, videli cveteti in zoreti. Pa tudi če je marsikatera setev
padla na cesto in če marsikatera ni vzklila, to leto je vendarle bilo leto
blagoslova!« (Zajšek 2010, 66) Straža je leta 1912 zapisala: »Vsa ta
nemško-nacionalna gonja pa konečno ni nič drugega kot propaganda
za protestantizem. Vodilni krogi pangermansko-protestantovske misli
se pač dobro zavedajo, da bo Slovenec zanesljivo njihov pristaš še-le
tedaj, ko ga oropajo jezika in vere njegovih očetov. Zato vidimo, da
gre povsod raznarodovalna akcija roko v roki s širjenjem protestan-
tizma.« (Zajšek 2008, 74)
151
