Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Pragmatičnih »dobrih del« ni. Bistvena je »zgolj vera« (sola fides),
iz nje izhaja ljubezen do bližnjega. Biti moramo dobro drevo, zakaj le
dobro drevo rodi dober sad.
Vse te Luthrove razlage nauka Hegel izrecno podpira. V Filozofiji
pravice, kot je naslovljen Kobetov prevod, afirmativno poudarja, da v
protestantizmu ni nobene duhovščine, ki bi bila izključujoči depozitar
cerkvenega nauka, ker v njem ni nobenih laikov (Hegel 2013, 222).11
Še bolj izčrpen je v gimnazijcem namenjeni nürnberški propedevtiki
(1808): »V katoliški Cerkvi je občina v sebi razdeljena na duhovnike in
laike. Oni so pooblaščenci in izvajajo oblast. Sprava z Bogom se deloma
opravlja vnanje; sploh vlada pri katoličanih bolj neduhovna dejanskost
religije. Pri protestantih so duhovniki le učitelji. V občini so vsi enaki pred
Bogom kot navzočim duhom občine. Dela kot taka so nemočna. Gre za
vero, za nastrojenost. Ve se, da je zlo nekaj na sebi in za sebe ničnega. Ta
bolečina mora prežeti človeka. Svobodno mora sprejeti Božjo milost, da
se z njim združi kljub zlu, če le-to opusti in se iz njega vzame nazaj. Le
v duševnosti (Gemüt) pride do dejanske skupnosti z Bogom. V le-tej se
poveliča tudi čutna oblika zakramentov.« (TWA 4, 68)
Prav posebej pa je Hegel poudaril pomen prevoda Biblije v mate-
rinščino:
Ta ciceronska ukrojenost pripada v tem oziru tudi cerkveni reformi
prek protestantizma. Njegov princip je ravno ta, da je pripeljal človeka
nazaj v samega sebe, zanj odpravil tisto tuje – tisto tuje v jeziku. Prevesti
nemškim kristjanom knjigo njihove vere v njihov materni jezik je ena
največjih revolucij, ki se je mogla zgoditi […]. Nekaj je moja lastnina
šele, ko je izrečeno v maternem jeziku. Luther, Melanchthon sta tisto
sholastično povsem zavrgla ter sta odločala iz Biblije, vere, človeške
duševnosti. Melanchthon kaže hladno, popularno filozofijo. Človek hoče
sam biti zraven; to je neznanski kontrast proti neživi, suhi sholastiki.
(TWA 20, 16–17)12
In še:
11 Oris filozofije pravice, §270.
12 Predavanja o zgodovini filozofije.
20
Pragmatičnih »dobrih del« ni. Bistvena je »zgolj vera« (sola fides),
iz nje izhaja ljubezen do bližnjega. Biti moramo dobro drevo, zakaj le
dobro drevo rodi dober sad.
Vse te Luthrove razlage nauka Hegel izrecno podpira. V Filozofiji
pravice, kot je naslovljen Kobetov prevod, afirmativno poudarja, da v
protestantizmu ni nobene duhovščine, ki bi bila izključujoči depozitar
cerkvenega nauka, ker v njem ni nobenih laikov (Hegel 2013, 222).11
Še bolj izčrpen je v gimnazijcem namenjeni nürnberški propedevtiki
(1808): »V katoliški Cerkvi je občina v sebi razdeljena na duhovnike in
laike. Oni so pooblaščenci in izvajajo oblast. Sprava z Bogom se deloma
opravlja vnanje; sploh vlada pri katoličanih bolj neduhovna dejanskost
religije. Pri protestantih so duhovniki le učitelji. V občini so vsi enaki pred
Bogom kot navzočim duhom občine. Dela kot taka so nemočna. Gre za
vero, za nastrojenost. Ve se, da je zlo nekaj na sebi in za sebe ničnega. Ta
bolečina mora prežeti človeka. Svobodno mora sprejeti Božjo milost, da
se z njim združi kljub zlu, če le-to opusti in se iz njega vzame nazaj. Le
v duševnosti (Gemüt) pride do dejanske skupnosti z Bogom. V le-tej se
poveliča tudi čutna oblika zakramentov.« (TWA 4, 68)
Prav posebej pa je Hegel poudaril pomen prevoda Biblije v mate-
rinščino:
Ta ciceronska ukrojenost pripada v tem oziru tudi cerkveni reformi
prek protestantizma. Njegov princip je ravno ta, da je pripeljal človeka
nazaj v samega sebe, zanj odpravil tisto tuje – tisto tuje v jeziku. Prevesti
nemškim kristjanom knjigo njihove vere v njihov materni jezik je ena
največjih revolucij, ki se je mogla zgoditi […]. Nekaj je moja lastnina
šele, ko je izrečeno v maternem jeziku. Luther, Melanchthon sta tisto
sholastično povsem zavrgla ter sta odločala iz Biblije, vere, človeške
duševnosti. Melanchthon kaže hladno, popularno filozofijo. Človek hoče
sam biti zraven; to je neznanski kontrast proti neživi, suhi sholastiki.
(TWA 20, 16–17)12
In še:
11 Oris filozofije pravice, §270.
12 Predavanja o zgodovini filozofije.
20
