Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 192
ŠTUDIJSKI VEČERI
nost potrebujem enega boga in sem kristjan.10 Lahko bi še dodali – ne
da bi to seveda izrecno pripisali Goetheju: kot pripadnik naroda častim
narodne bogove, njegove zavetnike in zaščitnike; klanjam se duhovom
prednikov …
Vse gre – dokler gre.
5. Zaključek?
Kako končati predavanje, kako odgovoriti na vprašanje o krščansko-
sti, ki smo ga posebej izpostavili? Je opisani religijski vsakdan že njen
konec? Si želimo konca tega modernega religijskega vsakdana ali se
ga je bati? Ali se Webrova slika religijskega vsakdana ujema z njegovo
današnjo podobo?
Religiozne (psevdoreligiozne?) drže in iskanja, ki jih je Weber od-
krival (in ironiziral) pri intelektualcih njegovega časa,11 kot da bi danes
postali množični in to prav v srednjem sloju, ki po njegovem najbolj
določa ali izraža »duha časa«. Dokumentirajo jih empirična raziskovanja
in razlage zanje poizkušajo najti različne teoretske usmeritve v sociologiji
religije …
Weber govori o čakanju novih prerokov z novimi verovanji ali revi-
talizacijo starih; izraža pa tudi dvom, da bi bili pravi in zaresni kmalu
na vidiku.12 Od njegovega časa se jih je tudi v njegovi domovini sicer
pojavilo kar nekaj, ki so razglašali novo »Kraljestvo«, novi Reich, ki bi
uresničil stara osvobodilna hrepenenja in/ali sprostil stare zatrte resen-
timente. Toda hitro so se izkazali kot »krivi« preroki (spričo nasilja in
žrtev, ki so jih povzročili, pravzaprav prepozno).
Tudi zaradi izkustev s takimi novimi/starimi preroki je zdaj stara
Evropa duhovno v nekakšni blokadi. Dalj časa ko traja everything goes,
bolj se krepi občutek, da tako ne gre več – da so potrebne nove, drugačne
ideje, nova oznanila, nove poti, novi načini življenja. Po drugi strani pa
10 Navaja Burchardt Gladigov (2001, 149–150), ne da bi označil vir.
11 Tako v znanem predavanju o znanosti kot poklicu iz leta 1917 (Weber 2015, 31–32),
ki je zdaj prevedeno v slovenščino.
12 Prav tako v predavanju študentom o znanosti kot poklicu (32–33).
190
nost potrebujem enega boga in sem kristjan.10 Lahko bi še dodali – ne
da bi to seveda izrecno pripisali Goetheju: kot pripadnik naroda častim
narodne bogove, njegove zavetnike in zaščitnike; klanjam se duhovom
prednikov …
Vse gre – dokler gre.
5. Zaključek?
Kako končati predavanje, kako odgovoriti na vprašanje o krščansko-
sti, ki smo ga posebej izpostavili? Je opisani religijski vsakdan že njen
konec? Si želimo konca tega modernega religijskega vsakdana ali se
ga je bati? Ali se Webrova slika religijskega vsakdana ujema z njegovo
današnjo podobo?
Religiozne (psevdoreligiozne?) drže in iskanja, ki jih je Weber od-
krival (in ironiziral) pri intelektualcih njegovega časa,11 kot da bi danes
postali množični in to prav v srednjem sloju, ki po njegovem najbolj
določa ali izraža »duha časa«. Dokumentirajo jih empirična raziskovanja
in razlage zanje poizkušajo najti različne teoretske usmeritve v sociologiji
religije …
Weber govori o čakanju novih prerokov z novimi verovanji ali revi-
talizacijo starih; izraža pa tudi dvom, da bi bili pravi in zaresni kmalu
na vidiku.12 Od njegovega časa se jih je tudi v njegovi domovini sicer
pojavilo kar nekaj, ki so razglašali novo »Kraljestvo«, novi Reich, ki bi
uresničil stara osvobodilna hrepenenja in/ali sprostil stare zatrte resen-
timente. Toda hitro so se izkazali kot »krivi« preroki (spričo nasilja in
žrtev, ki so jih povzročili, pravzaprav prepozno).
Tudi zaradi izkustev s takimi novimi/starimi preroki je zdaj stara
Evropa duhovno v nekakšni blokadi. Dalj časa ko traja everything goes,
bolj se krepi občutek, da tako ne gre več – da so potrebne nove, drugačne
ideje, nova oznanila, nove poti, novi načini življenja. Po drugi strani pa
10 Navaja Burchardt Gladigov (2001, 149–150), ne da bi označil vir.
11 Tako v znanem predavanju o znanosti kot poklicu iz leta 1917 (Weber 2015, 31–32),
ki je zdaj prevedeno v slovenščino.
12 Prav tako v predavanju študentom o znanosti kot poklicu (32–33).
190
