Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 188
ŠTUDIJSKI VEČERI
notranjega življenja moral pristati na kompromise in relativiranja, ki
jih poznamo iz zgodovine krščanstva. Danes pa je religiozni »vsakda-
njik«. Stari bogovi, odčarani in od tod v podobi neosebnih sil, vsajajo
iz grobov, stremijo po oblasti nad našim življenjem in spet začenjajo z
večnim medsebojnim bojem. (Weber 1964, 330)
Kaj je bil za Webra religiozni vsakdanjik njegovega časa in kaj nam
ta pove o religioznem vsakdanjiku našega časa?
Najprej: Namesto radikalnega monoteizma spet politeizem – svet
odčaranih neosebnih sil v medsebojnem večnem spopadu (in sporazu-
mevanju). Ni konec vseh in vsakršnih bogov, vsakršnih vrednot – na-
sprotno, doživljamo reafirmacijo in soočenje vseh vrednot, za katerimi
ali za katere so v predkrščanski antiki stali različni bogovi. To niso bili
le bogovi/vrednote lepote, moči, slave, bogastva, zdravja, pa trgovine,
vojn …, ampak tudi bogovi našega rodu, našega mesta, tudi posebni
bogovi pomembnih posameznikov, kolikor niso bili tak bog/vrednota
že kar oni sami (nasproti drugim, navadnim ljudem »brez boga«).
Nadaljujoč po Webrovi sledi, vsekakor pa ne proti Webru: radikalni
monoteizem, že judovski pa islamski in predvsem protestantskokrščanski
(po Webru pa ne vsakršni krščanski!) je odpravil magijo, odčaral svet,
odpravil manipulacijo s skrivnostnimi silami, »prisiljevanje« bogov …
Radikalni monoteizem protestantskega tipa je odpravil (ali si vsaj pri-
zadeval za to ) tudi vse kompromise z magijo, ki jih je katoliško in pra-
voslavno krščanstvo samo sklepalo z magijo (v kultu svetnikov, Marije,
v svetih krajih in časih, v zakramentih in zakramentalih); krščanska
ljudska religioznost se je v njih tako rekoč utopila. S slabitvijo nevsak-
danje, radikalne »samo«- krščanske (protestantske) usmeritve se je v
religioznem vsakdanu le še okrepila moč tistih krščanskih usmeritev, ki
so bile vseskozi odprte za kompromise z magijo in na njih gradile svojo
moč in »širokosrčno« katoliškost (nasproti sektaškim in »ozkosrčnim«,
neljudskim usmeritvam). V našem primeru seveda predvsem katoliške
cerkvene religioznosti.
Zunaj krščanskih okvirov ali na njihovih robovih (z odmevi v po-
sameznih teoloških opcijah) se ta slabitev kaže v krepitvi nagnjenosti h
kozmocentrizmu/kozmoteizmu, panteizmu, kultu Narave ali Zemlje,
186
notranjega življenja moral pristati na kompromise in relativiranja, ki
jih poznamo iz zgodovine krščanstva. Danes pa je religiozni »vsakda-
njik«. Stari bogovi, odčarani in od tod v podobi neosebnih sil, vsajajo
iz grobov, stremijo po oblasti nad našim življenjem in spet začenjajo z
večnim medsebojnim bojem. (Weber 1964, 330)
Kaj je bil za Webra religiozni vsakdanjik njegovega časa in kaj nam
ta pove o religioznem vsakdanjiku našega časa?
Najprej: Namesto radikalnega monoteizma spet politeizem – svet
odčaranih neosebnih sil v medsebojnem večnem spopadu (in sporazu-
mevanju). Ni konec vseh in vsakršnih bogov, vsakršnih vrednot – na-
sprotno, doživljamo reafirmacijo in soočenje vseh vrednot, za katerimi
ali za katere so v predkrščanski antiki stali različni bogovi. To niso bili
le bogovi/vrednote lepote, moči, slave, bogastva, zdravja, pa trgovine,
vojn …, ampak tudi bogovi našega rodu, našega mesta, tudi posebni
bogovi pomembnih posameznikov, kolikor niso bili tak bog/vrednota
že kar oni sami (nasproti drugim, navadnim ljudem »brez boga«).
Nadaljujoč po Webrovi sledi, vsekakor pa ne proti Webru: radikalni
monoteizem, že judovski pa islamski in predvsem protestantskokrščanski
(po Webru pa ne vsakršni krščanski!) je odpravil magijo, odčaral svet,
odpravil manipulacijo s skrivnostnimi silami, »prisiljevanje« bogov …
Radikalni monoteizem protestantskega tipa je odpravil (ali si vsaj pri-
zadeval za to ) tudi vse kompromise z magijo, ki jih je katoliško in pra-
voslavno krščanstvo samo sklepalo z magijo (v kultu svetnikov, Marije,
v svetih krajih in časih, v zakramentih in zakramentalih); krščanska
ljudska religioznost se je v njih tako rekoč utopila. S slabitvijo nevsak-
danje, radikalne »samo«- krščanske (protestantske) usmeritve se je v
religioznem vsakdanu le še okrepila moč tistih krščanskih usmeritev, ki
so bile vseskozi odprte za kompromise z magijo in na njih gradile svojo
moč in »širokosrčno« katoliškost (nasproti sektaškim in »ozkosrčnim«,
neljudskim usmeritvam). V našem primeru seveda predvsem katoliške
cerkvene religioznosti.
Zunaj krščanskih okvirov ali na njihovih robovih (z odmevi v po-
sameznih teoloških opcijah) se ta slabitev kaže v krepitvi nagnjenosti h
kozmocentrizmu/kozmoteizmu, panteizmu, kultu Narave ali Zemlje,
186
