Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 195
Angela Ilić
»PODAJMO SI ROKE IN SRCA!«
Verska solidarnost nemških protestantov
z evangeličani v slovenskih deželah 1856–1918
V drugi polovici 19. stoletja, začenši z letom revolucij 1848, prihaja
med prebivalstvom Habsburške monarhije do čedalje večjih diferenci-
acij na podlagi narodnostnih pripadnosti, jezikovnih in tudi konfesio-
nalnih razlik. Ob koncu 19. in na prehodu v 20. stoletje se medetnični
odnosi na Spodnjem Štajerskem in tudi na Kranjskem (prim. Cvirn
2002) občutno slabšajo. To je čas, ko se Nemci in Slovenci borijo za
vpliv nad večjimi mesti. V prispevku obravnavamo vlogo dobrodelne
organizacije nemških evangeličanov Društvo Gustav Adolf pri ohranja-
nju in krepitvi identitete protestantov slovenskih dežel v zgoraj omenje-
nih okoliščinah na primeru podpore cerkvenim občinam v Ljubljani,
Mariboru, Celju in več krajih v Prekmurju, v različnih jezikovnih in
družbenih kontekstih.
Zakonski in ustavni okvir je v drugi polovici 19. stoletja omogočal
ustanovitev evangeličanskih občin v obeh polovicah habsburške monar-
hije. Leta 1848 so obstoječe protestantske cerkvene občine prejele privi-
legij, da vodijo matične knjige in gradijo cerkvene zvonike. V avstrijski
polovici je Cesarska odredba o protestantskih cerkvah (1861) odpravila
omejitve Tolerančnega edikta iz 1781. leta in omogočila ustanovitev novih
cerkvenih občin, ter izgradnjo cerkvenih stavb. Ustava Evangeličanske
cerkve v Avstriji je bila sprejeta leta 1866.
V ogrski polovici cesarstva je položaj protestantskih cerkva regulirala
t. i. Carolina resolutio, edikt kralja Karla III. (1685–1740) iz leta 1731.
Zakon o javnem šolstvu iz leta 1868 je tudi protestantom omogočil usta-
navljanje verskih šol, Zakon o narodnostih pa je potrdil svobodo cerkva
pri izbiri službenega jezika.
193
»PODAJMO SI ROKE IN SRCA!«
Verska solidarnost nemških protestantov
z evangeličani v slovenskih deželah 1856–1918
V drugi polovici 19. stoletja, začenši z letom revolucij 1848, prihaja
med prebivalstvom Habsburške monarhije do čedalje večjih diferenci-
acij na podlagi narodnostnih pripadnosti, jezikovnih in tudi konfesio-
nalnih razlik. Ob koncu 19. in na prehodu v 20. stoletje se medetnični
odnosi na Spodnjem Štajerskem in tudi na Kranjskem (prim. Cvirn
2002) občutno slabšajo. To je čas, ko se Nemci in Slovenci borijo za
vpliv nad večjimi mesti. V prispevku obravnavamo vlogo dobrodelne
organizacije nemških evangeličanov Društvo Gustav Adolf pri ohranja-
nju in krepitvi identitete protestantov slovenskih dežel v zgoraj omenje-
nih okoliščinah na primeru podpore cerkvenim občinam v Ljubljani,
Mariboru, Celju in več krajih v Prekmurju, v različnih jezikovnih in
družbenih kontekstih.
Zakonski in ustavni okvir je v drugi polovici 19. stoletja omogočal
ustanovitev evangeličanskih občin v obeh polovicah habsburške monar-
hije. Leta 1848 so obstoječe protestantske cerkvene občine prejele privi-
legij, da vodijo matične knjige in gradijo cerkvene zvonike. V avstrijski
polovici je Cesarska odredba o protestantskih cerkvah (1861) odpravila
omejitve Tolerančnega edikta iz 1781. leta in omogočila ustanovitev novih
cerkvenih občin, ter izgradnjo cerkvenih stavb. Ustava Evangeličanske
cerkve v Avstriji je bila sprejeta leta 1866.
V ogrski polovici cesarstva je položaj protestantskih cerkva regulirala
t. i. Carolina resolutio, edikt kralja Karla III. (1685–1740) iz leta 1731.
Zakon o javnem šolstvu iz leta 1868 je tudi protestantom omogočil usta-
navljanje verskih šol, Zakon o narodnostih pa je potrdil svobodo cerkva
pri izbiri službenega jezika.
193
