Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 187
MARKO KERŠEVAN
zaton ali vsaj krizo, se sicer ponujajo,8 toda tudi za Webra ostaja vprašanje
odprto … Še bolj ostaja odprta dilema o vrednotenju tega zatona/krize:
ali gre tu za bližnjo dokončno osvoboditev človeka in njegovega sveta
bremena utvare boga ali za bližnjo dokončno katastrofo brezbožnega
človeka in sveta, ki/ker ga gradi brez Boga.
Toda pri Webru najdemo ob koncu njegovega raziskovanja dve (pri-
s)podobi, ki kažeta, da on sam kot sociolog (religije) ne pristaja na tako
dokončnost dileme med osvoboditvijo in katastrofo.
Ena prispodoba je podoba sodobne družbe z modernim kapitalistič-
nim gospodarskim redom kot »železnim ohišjem« (nekateri v angleščino
prevajajo celo z »železno kletko«), podoba sveta, v katerem so »zunanje
dobrine pridobile tako ogromno moč nad človekom kot še nikdar v
zgodovini«, saj so postale »železno ohišje«, čeprav naj bi bila izvorno
skrb zanje, za nosilce protestantske askeze/etike, »zgolj kot tanek plašč,
ki ga vselej lahko slečeš«. Toda »danes je njen duh (duh protestantske
etike – M. K.) – kdo bi vedel ali dokončno – ušel iz tega ohišja […].
Tudi rožnato razpoloženje njenega smejočega se dediča, se pravi raz-
svetljenstva, se zdi, da dokončno zbledeva«. Zmagoviti kapitalizem po
Webru ne potrebuje več tega opornika. »Danes se posameznik zvečine
sploh odpoveduje motivu, ki bi utemeljeval njegovo (poklicno – M. K.)
ravnanje.« V kapitalističnem železnem ohišju moderne družbe skratka ni
več protestantsko-krščanskega duha, ki ga je (nehote) pomagal ustvariti,
toda »nihče še ne ve, kdo bo v prihodnje stanoval v tem ohišju« (Weber
1988, 206).
Religiozna posledica odhoda tega duha pa po Webru ni niti končna
osvoboditev niti katastrofa, ampak – po drugi Webrovi prispodobi –
»religiozni vsakdanjik« (in ne »religiozna praznina«!).
Veličastni racionalizem etično-metodičnega vodenja življenja, ki izvira
iz vsake preroške religioznosti, je vrgel s prestola mnogoboštvo v prid
»le enemu, ki je nujno« – čeprav je potem spričo realitet zunanjega in
8 Več o tem v razpravah »Protestantsko krščanstvo in sveto v (post)modernem svetu«
in »Reformatorska teologija in la condition humaine v XXI. stoletju« (Kerševan 2012,
40–53, 54–71).Glej tudi Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma, 3-4 (2006)
in 13-14 (2011).
185
zaton ali vsaj krizo, se sicer ponujajo,8 toda tudi za Webra ostaja vprašanje
odprto … Še bolj ostaja odprta dilema o vrednotenju tega zatona/krize:
ali gre tu za bližnjo dokončno osvoboditev človeka in njegovega sveta
bremena utvare boga ali za bližnjo dokončno katastrofo brezbožnega
človeka in sveta, ki/ker ga gradi brez Boga.
Toda pri Webru najdemo ob koncu njegovega raziskovanja dve (pri-
s)podobi, ki kažeta, da on sam kot sociolog (religije) ne pristaja na tako
dokončnost dileme med osvoboditvijo in katastrofo.
Ena prispodoba je podoba sodobne družbe z modernim kapitalistič-
nim gospodarskim redom kot »železnim ohišjem« (nekateri v angleščino
prevajajo celo z »železno kletko«), podoba sveta, v katerem so »zunanje
dobrine pridobile tako ogromno moč nad človekom kot še nikdar v
zgodovini«, saj so postale »železno ohišje«, čeprav naj bi bila izvorno
skrb zanje, za nosilce protestantske askeze/etike, »zgolj kot tanek plašč,
ki ga vselej lahko slečeš«. Toda »danes je njen duh (duh protestantske
etike – M. K.) – kdo bi vedel ali dokončno – ušel iz tega ohišja […].
Tudi rožnato razpoloženje njenega smejočega se dediča, se pravi raz-
svetljenstva, se zdi, da dokončno zbledeva«. Zmagoviti kapitalizem po
Webru ne potrebuje več tega opornika. »Danes se posameznik zvečine
sploh odpoveduje motivu, ki bi utemeljeval njegovo (poklicno – M. K.)
ravnanje.« V kapitalističnem železnem ohišju moderne družbe skratka ni
več protestantsko-krščanskega duha, ki ga je (nehote) pomagal ustvariti,
toda »nihče še ne ve, kdo bo v prihodnje stanoval v tem ohišju« (Weber
1988, 206).
Religiozna posledica odhoda tega duha pa po Webru ni niti končna
osvoboditev niti katastrofa, ampak – po drugi Webrovi prispodobi –
»religiozni vsakdanjik« (in ne »religiozna praznina«!).
Veličastni racionalizem etično-metodičnega vodenja življenja, ki izvira
iz vsake preroške religioznosti, je vrgel s prestola mnogoboštvo v prid
»le enemu, ki je nujno« – čeprav je potem spričo realitet zunanjega in
8 Več o tem v razpravah »Protestantsko krščanstvo in sveto v (post)modernem svetu«
in »Reformatorska teologija in la condition humaine v XXI. stoletju« (Kerševan 2012,
40–53, 54–71).Glej tudi Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma, 3-4 (2006)
in 13-14 (2011).
185
