Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 189
MARKO KERŠEVAN
iskanju novih oblik sožitja, nenasilnega in spoštljivega odnosa z Naravo,
Zemljo, njenimi življenjskimi in kozmičnimi »energijami«. Z roko v roki
s temi nagnjenji gre reafirmacija vsega starega, ljudskega, naravnega
védenja, ki da izraža medsebojno odvisnost in išče medsebojno (»zdra-
vilno«) povezanost, harmonijo med človekom in naravo ipd. Ne slučajno
doživljajo pri tem na Zahodu navdušen sprejem stari kitajski pogledi
in praktike, ki so zrasli v okviru za staro kitajsko civilizacijo značilne
praktične tostranske usmerjenosti (z minimalizirano vlogo religiozne
transcendence); dejanski ali fiktivni dosežki, ki so rezultat tisočletnega
civilizacijskega iskanja harmonije med človekom in svetom, med mikro-
in makrokozmosom – oziroma rezultat magije, magične misli in prakse,
kakor jo razume Weber.
Kot za protipol tej kozmocentrični in magični nagnjenosti smo v
današnjem zahodnem religioznem vsakdanjiku lahko priče (in so
udeleženci) enostranski aktualizaciji siceršnje monoteistične dedi
ščine – specifičnega antropocentrizma. Ta se je izražal v pojmovanju
posebne božje izvoljenosti (vsakega) človeka s strani edinega Boga.
Monoteistični antropocentrizem (v krščanski obliki se je udejanjil
v Božjem učlovečenju v človeku Jezusu) je vključeval individuano
od-govornost vsakega človeka pred edinim Bogom. Z zatonom (vere
v) Boga, z »umikom«, »smrtjo« ali »umorom« Boga je postal tak po-
sam eznik ne-odgovoren posameznik, antropocentrizem pa samo-
zadosten individualizem, egocentrizem, egoizem. Govoril sem že in
pisal o razlogih in načinih individualizma – izpostavljenosti posa-
meznika – v moderni kapitalistični družbi. Tokrat bi spomnil le na
njegov »način obstoja« v prostoru in času religioznega vsakdanjika
oziroma religiozne imaginacije. Radikalno doživljana možnost odre-
šitve samo po Božji milosti (Jezusu, veri) je »brez Boga« napotena k
iskanju samoodrešitve, samoosvoboditve in samoodrešitvenih dobrin
v tostranstvu ali onstranstvu. »Idealno tipsko« lahko po Webru bele-
žimo dve možni usmeritvi: k egoistični samoodrešitvi v tostranstvu
– helenistični Narcis je taki usmeritvi že dal religiozni vzgled in ime;
ali pa k »duhovni«, notranji samoosvoboditvi iz takega/tostranskega
sveta – privlačnost reducirane tovrstne budistične usmeritve na Za-
hodu torej nikakor ni slučajna.
187
iskanju novih oblik sožitja, nenasilnega in spoštljivega odnosa z Naravo,
Zemljo, njenimi življenjskimi in kozmičnimi »energijami«. Z roko v roki
s temi nagnjenji gre reafirmacija vsega starega, ljudskega, naravnega
védenja, ki da izraža medsebojno odvisnost in išče medsebojno (»zdra-
vilno«) povezanost, harmonijo med človekom in naravo ipd. Ne slučajno
doživljajo pri tem na Zahodu navdušen sprejem stari kitajski pogledi
in praktike, ki so zrasli v okviru za staro kitajsko civilizacijo značilne
praktične tostranske usmerjenosti (z minimalizirano vlogo religiozne
transcendence); dejanski ali fiktivni dosežki, ki so rezultat tisočletnega
civilizacijskega iskanja harmonije med človekom in svetom, med mikro-
in makrokozmosom – oziroma rezultat magije, magične misli in prakse,
kakor jo razume Weber.
Kot za protipol tej kozmocentrični in magični nagnjenosti smo v
današnjem zahodnem religioznem vsakdanjiku lahko priče (in so
udeleženci) enostranski aktualizaciji siceršnje monoteistične dedi
ščine – specifičnega antropocentrizma. Ta se je izražal v pojmovanju
posebne božje izvoljenosti (vsakega) človeka s strani edinega Boga.
Monoteistični antropocentrizem (v krščanski obliki se je udejanjil
v Božjem učlovečenju v človeku Jezusu) je vključeval individuano
od-govornost vsakega človeka pred edinim Bogom. Z zatonom (vere
v) Boga, z »umikom«, »smrtjo« ali »umorom« Boga je postal tak po-
sam eznik ne-odgovoren posameznik, antropocentrizem pa samo-
zadosten individualizem, egocentrizem, egoizem. Govoril sem že in
pisal o razlogih in načinih individualizma – izpostavljenosti posa-
meznika – v moderni kapitalistični družbi. Tokrat bi spomnil le na
njegov »način obstoja« v prostoru in času religioznega vsakdanjika
oziroma religiozne imaginacije. Radikalno doživljana možnost odre-
šitve samo po Božji milosti (Jezusu, veri) je »brez Boga« napotena k
iskanju samoodrešitve, samoosvoboditve in samoodrešitvenih dobrin
v tostranstvu ali onstranstvu. »Idealno tipsko« lahko po Webru bele-
žimo dve možni usmeritvi: k egoistični samoodrešitvi v tostranstvu
– helenistični Narcis je taki usmeritvi že dal religiozni vzgled in ime;
ali pa k »duhovni«, notranji samoosvoboditvi iz takega/tostranskega
sveta – privlačnost reducirane tovrstne budistične usmeritve na Za-
hodu torej nikakor ni slučajna.
187
