Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 190
ŠTUDIJSKI VEČERI
K religioznemu vsakdanu sodi tudi to, da se različne religije in reli-
gijske usmeritve v življenju in mišljenju ljudi ne pojavljajo v idealni, čisti
obliki, ampak pomešano, nedosledno, razdrobljeno, spremenljivo, »nelo-
gično«. V čisti, dosledni obliki, kakršno izdelujejo religijski intelektualci,
se pojavljajo le v izjemnih, konjunkturnih, »velikih časih« versko-ideolo-
ških spopadov ali uspešno uveljavljenih monopolov določene religijske
usmeritve. Ne religije same ne ljudje niso »do kraja premišljene knjige«:
religije so »zgodovinske, ne pa logično ali psihološko neprotislovno
konstruirane tvorbe« (Weber 2015, 36). To je vseskozi dokazovala že
tradicionalna ljudska religioznost s svojimi nedoslednimi kombinaci-
jami, skrivanji in prekrivanji starih (magičnih in poganskih) religio-
znih sestavin in selekcionirano prevzetih sestavin uradnih cerkvenih in
državn ih religij. Kot taka je bila deležna čiščenja in preganjanja s strani
uradnih religij in njihovih nosilcev, a je pogosto izsilila tudi kompromise
in prilagajanja le-teh. Toda vsaj na monoteističnem Zahodu je to z vidika
dominantnih uradnih religij praviloma vendarle veljalo za obžalovanja
vreden kompromis, ki se ga je zato prodajalo/ponujalo prikrito, zama
skirano, ali pa so ga ljudje sami skrivali pred očmi uradnih cerkvenih ali
posvetnih oblasti (čaščenje Marije ali svetnikov kot prikrito/preoblečeno
čaščenje starejših bogov in duhov ipd.).
Lahko bi rekli, da je v primerjavi z religioznim vsakdanjikom v pre-
teklosti prišlo v sodobnem religioznem vsakdanjiku do dvojnega pre-
mika. Razlogov za to tukaj ne bomo obravnavali, smo jih pa že, ko smo
govorili o konstitutivnih značilnostih modernih družb (Kerševan 2001,
14; 2012, 30). Religijski prostor – prostor religioznih opredelitev – je
postal prostor svobode, svobode vesti in prepričanja, multikulturnosti in
multireligoznosti; nehal je biti prostor državno-cerkvenega monopola in
načinov njegovega prisilnega vzdrževanja. Nosilec te svobode, svobodne
izbire, je postal človek kot posameznik in ljudje kot množica takih posa-
meznikov (seveda pod vplivom neposrednega srečevanja in medijskega
posredovanja različnih religioznih vsebin in oblik). Ne le da se zdaj v
takem svobodnem in odprtem prostoru pojavljajo, srečujejo in na novo
nastajajo različne religijske skupnosti, skupine in gibanja, med katerimi
lahko posamezniki izbirajo, da se jim pridružijo; še večkrat izbirajo zgolj
med njihovimi posameznimi ponujanimi vsebinami in oblikami, ne da
188
K religioznemu vsakdanu sodi tudi to, da se različne religije in reli-
gijske usmeritve v življenju in mišljenju ljudi ne pojavljajo v idealni, čisti
obliki, ampak pomešano, nedosledno, razdrobljeno, spremenljivo, »nelo-
gično«. V čisti, dosledni obliki, kakršno izdelujejo religijski intelektualci,
se pojavljajo le v izjemnih, konjunkturnih, »velikih časih« versko-ideolo-
ških spopadov ali uspešno uveljavljenih monopolov določene religijske
usmeritve. Ne religije same ne ljudje niso »do kraja premišljene knjige«:
religije so »zgodovinske, ne pa logično ali psihološko neprotislovno
konstruirane tvorbe« (Weber 2015, 36). To je vseskozi dokazovala že
tradicionalna ljudska religioznost s svojimi nedoslednimi kombinaci-
jami, skrivanji in prekrivanji starih (magičnih in poganskih) religio-
znih sestavin in selekcionirano prevzetih sestavin uradnih cerkvenih in
državn ih religij. Kot taka je bila deležna čiščenja in preganjanja s strani
uradnih religij in njihovih nosilcev, a je pogosto izsilila tudi kompromise
in prilagajanja le-teh. Toda vsaj na monoteističnem Zahodu je to z vidika
dominantnih uradnih religij praviloma vendarle veljalo za obžalovanja
vreden kompromis, ki se ga je zato prodajalo/ponujalo prikrito, zama
skirano, ali pa so ga ljudje sami skrivali pred očmi uradnih cerkvenih ali
posvetnih oblasti (čaščenje Marije ali svetnikov kot prikrito/preoblečeno
čaščenje starejših bogov in duhov ipd.).
Lahko bi rekli, da je v primerjavi z religioznim vsakdanjikom v pre-
teklosti prišlo v sodobnem religioznem vsakdanjiku do dvojnega pre-
mika. Razlogov za to tukaj ne bomo obravnavali, smo jih pa že, ko smo
govorili o konstitutivnih značilnostih modernih družb (Kerševan 2001,
14; 2012, 30). Religijski prostor – prostor religioznih opredelitev – je
postal prostor svobode, svobode vesti in prepričanja, multikulturnosti in
multireligoznosti; nehal je biti prostor državno-cerkvenega monopola in
načinov njegovega prisilnega vzdrževanja. Nosilec te svobode, svobodne
izbire, je postal človek kot posameznik in ljudje kot množica takih posa-
meznikov (seveda pod vplivom neposrednega srečevanja in medijskega
posredovanja različnih religioznih vsebin in oblik). Ne le da se zdaj v
takem svobodnem in odprtem prostoru pojavljajo, srečujejo in na novo
nastajajo različne religijske skupnosti, skupine in gibanja, med katerimi
lahko posamezniki izbirajo, da se jim pridružijo; še večkrat izbirajo zgolj
med njihovimi posameznimi ponujanimi vsebinami in oblikami, ne da
188
