Page 193 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 193
MARKO KERŠEVAN
obstaja na izkustvih utemeljeno nezaupanje do vseh novih prerokov in
ponujanih odrešilnih alternativ, ki/ker nosijo v sebi – odkrito ali prikri-
to – zahtevo po odpravi tistega, po čemer je zdajšnji religiozni vsakdan
moderni religiozni vsakdan: deklarirane (in vsaj delno institucionalizi-
rane) človekove svobode (vesti, verovanja, združevanja …); še posebej,
če kot različni verski fundamentalisti odkrito razglašajo, da zahtevajo
zase svobodo in prostor v imenu egalitarnih in liberalnih načel, ki bi jih
z uresničitvijo in zaradi uresničitve svojih idealov (ene Resnice, enega
Boga, pa tudi če je ta Razum ali Narod) odpravili.
O tem sicer tokrat nismo posebej govorili: ta egalitarna in liberalna/
libertarna načela – načela enakosti, svobode, bratstva/solidarnosti – so
tudi krščanska načela. Ni jih vedno uresničevalo vsakršno krščanstvo,
toda tisto, ki jih je – kot jih je protestantsko krščanstvo v času soobliko-
vanja moderne družbe –, jih je lahko našlo v svoji evangeljski dedišči-
ni.13 In dokler jih in kolikor jih zahodna civilizacija ohranja kot (vsaj
deklarirana) načela/vrednote svojih institucij in kot osebne vrednote,
lahko o njej rečemo, da je še in tudi krščanska, ne glede na to, če je v
njenem pluralističnem verskem vsakdanu krščansko verovanje večinsko
ali manjšinsko, če je svet družbe in narave v njej doživljan kot bolj ali
manj odčaran in sekulariziran ali bolj ali manj poln svetega in magičnega.
Ali nam tako ostaja kaj drugega, kot čas čakanja, upanja in iskanja na
eni strani in pozornosti, previdnosti, nezaupljivosti na drugi? Hkratnost
medsebojne povezanosti in medsebojnega omejevanja načel svobode,
enakosti, solidarnosti (naj) nam pri tem ostaja vodilo in merilo našega
upanja in nezaupanja, našega iskanja/delovanja in naše previdnosti pri
tem.
13 Primerjaj predavanje Jürgena Moltmanna o protestantizmu kot »religiji svobode«
(Moltmann 2001, 113–126). Glej tudi predavanje Božidarja Debenjaka o Heglu in
prevod predavanja Karla Bartha »Skupnost kristjanov in skupnost državljanov« v tej
številki revije.
191
obstaja na izkustvih utemeljeno nezaupanje do vseh novih prerokov in
ponujanih odrešilnih alternativ, ki/ker nosijo v sebi – odkrito ali prikri-
to – zahtevo po odpravi tistega, po čemer je zdajšnji religiozni vsakdan
moderni religiozni vsakdan: deklarirane (in vsaj delno institucionalizi-
rane) človekove svobode (vesti, verovanja, združevanja …); še posebej,
če kot različni verski fundamentalisti odkrito razglašajo, da zahtevajo
zase svobodo in prostor v imenu egalitarnih in liberalnih načel, ki bi jih
z uresničitvijo in zaradi uresničitve svojih idealov (ene Resnice, enega
Boga, pa tudi če je ta Razum ali Narod) odpravili.
O tem sicer tokrat nismo posebej govorili: ta egalitarna in liberalna/
libertarna načela – načela enakosti, svobode, bratstva/solidarnosti – so
tudi krščanska načela. Ni jih vedno uresničevalo vsakršno krščanstvo,
toda tisto, ki jih je – kot jih je protestantsko krščanstvo v času soobliko-
vanja moderne družbe –, jih je lahko našlo v svoji evangeljski dedišči-
ni.13 In dokler jih in kolikor jih zahodna civilizacija ohranja kot (vsaj
deklarirana) načela/vrednote svojih institucij in kot osebne vrednote,
lahko o njej rečemo, da je še in tudi krščanska, ne glede na to, če je v
njenem pluralističnem verskem vsakdanu krščansko verovanje večinsko
ali manjšinsko, če je svet družbe in narave v njej doživljan kot bolj ali
manj odčaran in sekulariziran ali bolj ali manj poln svetega in magičnega.
Ali nam tako ostaja kaj drugega, kot čas čakanja, upanja in iskanja na
eni strani in pozornosti, previdnosti, nezaupljivosti na drugi? Hkratnost
medsebojne povezanosti in medsebojnega omejevanja načel svobode,
enakosti, solidarnosti (naj) nam pri tem ostaja vodilo in merilo našega
upanja in nezaupanja, našega iskanja/delovanja in naše previdnosti pri
tem.
13 Primerjaj predavanje Jürgena Moltmanna o protestantizmu kot »religiji svobode«
(Moltmann 2001, 113–126). Glej tudi predavanje Božidarja Debenjaka o Heglu in
prevod predavanja Karla Bartha »Skupnost kristjanov in skupnost državljanov« v tej
številki revije.
191
