Page 254 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 254
RAZGLEDI, VPOGLEDI
sconsin, ZDA) se je ukvarjal s pisateljsko najplodovitejšim Vlačićevim
življenjskim obdobjem, njegovem bivanju v Magdeburgu. Podčrtal je
velik pomen pričakovanega bližnjega konca sveta za Vlačićevo dejavnost.
Daniel Gehrt (Gotha, Nemčija) je opozoril na Vlačićevo prizadevanje,
da bi v Regensburgu in Celovcu osnoval ustanovo, ki bi izobraževala
duhovnike in pridigarje za južne/slovanske habsburške dežele; pri tem se
je oprl na obsežno arhivsko gradivo. Guido Marneff (Antwerpen, Belgija)
je proučil luteransko občino v Antwerpnu, za katero je po skromnih za-
četkih v dvajsetih letih 16. stoletja pravi obrat pomenilo »čudovito leto«
(annus mirabilis) 1566/67, ko je bilo videti, da je s protestantsko oblastjo
Viljema Oranškega dan institucionalni okvir za njeno nadaljnje obliko-
vanje. Iz Nemčije so povabili izvrstna svetovalca Johanna Vosteriusa in
Hermanna Hamelmanna ter več pridigarjev iz grofije Mansfeld, med
njimi tudi Cyriakusa Spangenberga, za končno verzijo veroizpovedi in
cerkvenega reda občine pa je poskrbel Vlačič. Johannes Hund (Mainz)
je prikazal zadnja leta Vlačićevega življenja, ko mu je spričo nepopustlji-
vega preganjanja s strani saškega volilnega kneza Augusta le še malo
mest nudilo omejeno zatočišče in ko je neuspešno poskušal organizirati
sinodo, posvečeno vprašanju izvirnega greha.
Drugi vidik oziroma težišče je bilo obravnavanje Vlačića kot »borca za
resnico«. Predavanja so poizkušala rekonstruirati njegov boj za teološko
»resnico« kot strateški element njegovega mišljenja. Vlačićeva velika zgo-
dovinska in hermenevtična dela kažejo njegovo pomembnost, ki presega
konfesionalne okvire. Jasno je postalo, da Vlačića ni mogoče zreducirati
na polemičnega teologa in polarizacijo izzivajočega zastopnika strogega
luteranstva. Njegovo prizadevanje za »resnico« je bila vodilna sestavina
njegovega razumevanja zgodovine in načina njegovega zgodovinarskega
pisanja, njegovega koncepta pričevanja in specifične hermenevtike.
Robert Cristman (Decorah, Iowa, ZDA) je prikazal, da je bil Vla-
čićev nauk o izvirnem grehu zgrešeno osumljen manihejstva. Vlačić
je svojemu nasprotniku v diskusiji, Victorju Striglu, očital, da izvaja
teološke izjave iz filozofskih premis; sam je, nasprotno, razvil svojo zelo
razčlenjeno koncepcijo človekove bogupodobnosti in izvirnega greha
na trdni biblijski podlagi, ni pa mu je uspelo narediti razumljive svojim
sodobnikom. Robert Kolb (Saint Louis, Missouri) je pokazal, da so Vla-
252
sconsin, ZDA) se je ukvarjal s pisateljsko najplodovitejšim Vlačićevim
življenjskim obdobjem, njegovem bivanju v Magdeburgu. Podčrtal je
velik pomen pričakovanega bližnjega konca sveta za Vlačićevo dejavnost.
Daniel Gehrt (Gotha, Nemčija) je opozoril na Vlačićevo prizadevanje,
da bi v Regensburgu in Celovcu osnoval ustanovo, ki bi izobraževala
duhovnike in pridigarje za južne/slovanske habsburške dežele; pri tem se
je oprl na obsežno arhivsko gradivo. Guido Marneff (Antwerpen, Belgija)
je proučil luteransko občino v Antwerpnu, za katero je po skromnih za-
četkih v dvajsetih letih 16. stoletja pravi obrat pomenilo »čudovito leto«
(annus mirabilis) 1566/67, ko je bilo videti, da je s protestantsko oblastjo
Viljema Oranškega dan institucionalni okvir za njeno nadaljnje obliko-
vanje. Iz Nemčije so povabili izvrstna svetovalca Johanna Vosteriusa in
Hermanna Hamelmanna ter več pridigarjev iz grofije Mansfeld, med
njimi tudi Cyriakusa Spangenberga, za končno verzijo veroizpovedi in
cerkvenega reda občine pa je poskrbel Vlačič. Johannes Hund (Mainz)
je prikazal zadnja leta Vlačićevega življenja, ko mu je spričo nepopustlji-
vega preganjanja s strani saškega volilnega kneza Augusta le še malo
mest nudilo omejeno zatočišče in ko je neuspešno poskušal organizirati
sinodo, posvečeno vprašanju izvirnega greha.
Drugi vidik oziroma težišče je bilo obravnavanje Vlačića kot »borca za
resnico«. Predavanja so poizkušala rekonstruirati njegov boj za teološko
»resnico« kot strateški element njegovega mišljenja. Vlačićeva velika zgo-
dovinska in hermenevtična dela kažejo njegovo pomembnost, ki presega
konfesionalne okvire. Jasno je postalo, da Vlačića ni mogoče zreducirati
na polemičnega teologa in polarizacijo izzivajočega zastopnika strogega
luteranstva. Njegovo prizadevanje za »resnico« je bila vodilna sestavina
njegovega razumevanja zgodovine in načina njegovega zgodovinarskega
pisanja, njegovega koncepta pričevanja in specifične hermenevtike.
Robert Cristman (Decorah, Iowa, ZDA) je prikazal, da je bil Vla-
čićev nauk o izvirnem grehu zgrešeno osumljen manihejstva. Vlačić
je svojemu nasprotniku v diskusiji, Victorju Striglu, očital, da izvaja
teološke izjave iz filozofskih premis; sam je, nasprotno, razvil svojo zelo
razčlenjeno koncepcijo človekove bogupodobnosti in izvirnega greha
na trdni biblijski podlagi, ni pa mu je uspelo narediti razumljive svojim
sodobnikom. Robert Kolb (Saint Louis, Missouri) je pokazal, da so Vla-
252
