Page 255 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 255
HANS-OTTO SCHNEIDER
čićeve glose k Novi zavezi ključna besedila za razumevanje njegovega
stališča o avtoriteti, vključno s protestom proti tridentinskemu koncilu
in njegovim sklepom. Po Vlačiću naj bi koncili pogosto ignorirali Božji
glas v Svetem pismu in povzročali še več zmede in prepira. Nasproti
temu je Vlačić poudarjal, da je potrebno in mogoče iz Svetega pisma
jasno razbrati glas Jezusa Kristusa, pravega dobrega pastirja. Enako kot
Luther je kot avtorja in interpreta Svetega pisma spoznaval Svetega duha
kot živega Boga. Harald Bollbuck (Götingen) se je lotil teoretskih pred-
postavk pisanja cerkvene zgodovine v Magdeburških centurijah. Pisci
Centurij so se razumeli kot preroki, se pravi oznanjevalci in razlagalci
bližajočega se konca časov. Pri tem so uporabljali tudi dosežke svojih
rimsko katoliških nasprotnikov. Vlačićev Catalogus Testium Veritatis
(Seznam pričevalcev resnice) je bil sicer pripravljalno delo za Centu-
rije, toda te so bile močneje oprte na vire in bolj kritično naravnane
kot Katalog. Natančneje se je s tem spoprijel Wolf-Friedrich Schäufelle
(Marburg). Catalogus naj bi poskušal prikazati luteransko cerkev kot
»pravo, staro, resnično cerkev«, malo čredo sedmih tisočev iz Svetega
pisma, ki niso pokleknili pred Baalom. Papeška cerkev naj bi bila po
Vlačiću rezultat zgrešenega razvoja predvsem od 7. stoletja dalje. Vpra-
šanje o izvoru pojma »pričevalci« naj bi bilo še nerazjasnjeno. Vlačić naj
bi navezal na Melanchthona, ko govori o doctores aut testes. Vsekakor
naj bi bil prvi, ki je pojem uporabil v svoji posebni obliki. Hans-Peter
Großhans (Münster) je ugotovil, da je tridentinski koncil po letu 1546
napadel evangeličansko načelo samorazlage Svetega pisma. Vlačić naj
bi poudarjal, da sta spoznanje Boga in blaženost vedno posredovana,
tako da neposredno razumevanje ni mogoče; vsekakor pa tudi medij
posredovanja ni slučajen. Vse tisto, kar je potrebno za pobožnost, Sve-
to pismo jasno in razločno pokaže, zato ga je tudi mogoče razlagati iz
njega samega. Natančnejše raziskovanje jezika Svetega pisma naj bi bilo
potrebno, da postane razločno vidna tudi sama teološka zadeva.
Tretje težišče simpozija so bile mreže Vlačićevih stikov. Obravnavano
je bilo njegovo dopisovanje z drugimi učenjaki, ki je bilo doslej komaj
deležno pozornosti, tako s tistimi v Švici in Italiji kot na Poljskem in v
vzhodni Prusiji; vse to pa je le izsek iz njegovega mnogo širšega evrop-
skega dopisovalnega omrežja.
253
čićeve glose k Novi zavezi ključna besedila za razumevanje njegovega
stališča o avtoriteti, vključno s protestom proti tridentinskemu koncilu
in njegovim sklepom. Po Vlačiću naj bi koncili pogosto ignorirali Božji
glas v Svetem pismu in povzročali še več zmede in prepira. Nasproti
temu je Vlačić poudarjal, da je potrebno in mogoče iz Svetega pisma
jasno razbrati glas Jezusa Kristusa, pravega dobrega pastirja. Enako kot
Luther je kot avtorja in interpreta Svetega pisma spoznaval Svetega duha
kot živega Boga. Harald Bollbuck (Götingen) se je lotil teoretskih pred-
postavk pisanja cerkvene zgodovine v Magdeburških centurijah. Pisci
Centurij so se razumeli kot preroki, se pravi oznanjevalci in razlagalci
bližajočega se konca časov. Pri tem so uporabljali tudi dosežke svojih
rimsko katoliških nasprotnikov. Vlačićev Catalogus Testium Veritatis
(Seznam pričevalcev resnice) je bil sicer pripravljalno delo za Centu-
rije, toda te so bile močneje oprte na vire in bolj kritično naravnane
kot Katalog. Natančneje se je s tem spoprijel Wolf-Friedrich Schäufelle
(Marburg). Catalogus naj bi poskušal prikazati luteransko cerkev kot
»pravo, staro, resnično cerkev«, malo čredo sedmih tisočev iz Svetega
pisma, ki niso pokleknili pred Baalom. Papeška cerkev naj bi bila po
Vlačiću rezultat zgrešenega razvoja predvsem od 7. stoletja dalje. Vpra-
šanje o izvoru pojma »pričevalci« naj bi bilo še nerazjasnjeno. Vlačić naj
bi navezal na Melanchthona, ko govori o doctores aut testes. Vsekakor
naj bi bil prvi, ki je pojem uporabil v svoji posebni obliki. Hans-Peter
Großhans (Münster) je ugotovil, da je tridentinski koncil po letu 1546
napadel evangeličansko načelo samorazlage Svetega pisma. Vlačić naj
bi poudarjal, da sta spoznanje Boga in blaženost vedno posredovana,
tako da neposredno razumevanje ni mogoče; vsekakor pa tudi medij
posredovanja ni slučajen. Vse tisto, kar je potrebno za pobožnost, Sve-
to pismo jasno in razločno pokaže, zato ga je tudi mogoče razlagati iz
njega samega. Natančnejše raziskovanje jezika Svetega pisma naj bi bilo
potrebno, da postane razločno vidna tudi sama teološka zadeva.
Tretje težišče simpozija so bile mreže Vlačićevih stikov. Obravnavano
je bilo njegovo dopisovanje z drugimi učenjaki, ki je bilo doslej komaj
deležno pozornosti, tako s tistimi v Švici in Italiji kot na Poljskem in v
vzhodni Prusiji; vse to pa je le izsek iz njegovega mnogo širšega evrop-
skega dopisovalnega omrežja.
253
