Page 259 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 259
EMIDIO CAMPI
jo potem v daljših obdobjih brez preverjanja ponavlja; ko je taka sodba
ponovno in ponovno slišana iz mnogih ust, začne veljati kot zanesljiva.
Tako naj bi bilo tudi s tezo, da je bila ogrska reformacija najprej lute-
ranska in da je šele v petdesetih letih 16. stoletja mogoče beležiti prodor
helvetske veroizpovedi.
Sistematični študij virov dejansko postavi dosedanji pogled na več
področjih pod vprašaj. V nekaj stavkih tu seveda ne moremo obnoviti
vseh fines avtorjevega neizogibno suhoparnega raziskovanja izjemno
bogatih virov. Da bi mu dali ustrezno priznanje, bi se morali posvetiti me-
hanizmom njegovega ciljno usmerjenega in premišljenega iskanja virov.
Rezultate, ki pomenijo temeljit prelom z dosedanjim razlagalnim
modelom, je dosegel s širokim pogledom, originalnostjo in konceptu-
alno močjo. Nekoliko plakativno – za kar se avtorju opravičujem – bi
jih lahko strnili v štirih točkah.
1. Raziskovalcem je že dolgo znano, da je bila »romarska« mobilnost
študentov velikega pomena za duhovno zgodovino Ogrske in Sedmo-
graške. Pogosto pa je bilo to spoznanje zelo enostransko ovrednoteno
glede vpliva na usmeritev Ogrske in Sedmograške k reformaciji. Prenos
znanja, posredovanje humanističnih in reformatorskih idej, je namreč v
vsaj enaki meri potekal preko dopisovanja med učenjaki in preko tiskane
knjige. Prav razširjanje in recepcija reformatorske oziroma reformirane
Helvetice je imelo odločilen vpliv na ogrsko-švicarske relacije.
2. Za razširjanje Helvetice v prostoru vzhodne srednje Evrope je bil
ključen Basel kot tiskarsko mesto in kot eno od pomembnih žarišč in
križišč humanističnega znanja v zgodnjem novem veku. Basel se je z
Erazmom Rotterdamskim uveljavil kot eno od humanističnih kulturnih
središč Evrope in tiski iz Basla so bili zaradi svoje znanstvene in izda-
jateljske kvalitete razširjeni po vsem prostoru vzhodne srednje Evrope.
Kljub temu bi bilo zgrešeno svoj pogled osredotočiti le na Basel. Od štiri-
desetih let 16. stoletja dalje je treba upoštevati celotno reformirano Švico
z vsemi pripadajočimi ji kraji kot teološko bolj ali manj enoten prostor,
ki ga je povezoval Consensus Tigurinus (1549) in »švicarska recepcija«
Confessio Helvetica Posterior (1566). Tendence, ki se vedno znova pojavlja
v raziskovanju, da se pri nastajanju ogrske reformirane cerkve posebej
poudarja ali vpliv Züricha ali Ženeve ali Basla, z ovrednotenjem zdaj že
zelo številnih virov ni mogoče podpreti. Različni predstavniki švicarske
257
jo potem v daljših obdobjih brez preverjanja ponavlja; ko je taka sodba
ponovno in ponovno slišana iz mnogih ust, začne veljati kot zanesljiva.
Tako naj bi bilo tudi s tezo, da je bila ogrska reformacija najprej lute-
ranska in da je šele v petdesetih letih 16. stoletja mogoče beležiti prodor
helvetske veroizpovedi.
Sistematični študij virov dejansko postavi dosedanji pogled na več
področjih pod vprašaj. V nekaj stavkih tu seveda ne moremo obnoviti
vseh fines avtorjevega neizogibno suhoparnega raziskovanja izjemno
bogatih virov. Da bi mu dali ustrezno priznanje, bi se morali posvetiti me-
hanizmom njegovega ciljno usmerjenega in premišljenega iskanja virov.
Rezultate, ki pomenijo temeljit prelom z dosedanjim razlagalnim
modelom, je dosegel s širokim pogledom, originalnostjo in konceptu-
alno močjo. Nekoliko plakativno – za kar se avtorju opravičujem – bi
jih lahko strnili v štirih točkah.
1. Raziskovalcem je že dolgo znano, da je bila »romarska« mobilnost
študentov velikega pomena za duhovno zgodovino Ogrske in Sedmo-
graške. Pogosto pa je bilo to spoznanje zelo enostransko ovrednoteno
glede vpliva na usmeritev Ogrske in Sedmograške k reformaciji. Prenos
znanja, posredovanje humanističnih in reformatorskih idej, je namreč v
vsaj enaki meri potekal preko dopisovanja med učenjaki in preko tiskane
knjige. Prav razširjanje in recepcija reformatorske oziroma reformirane
Helvetice je imelo odločilen vpliv na ogrsko-švicarske relacije.
2. Za razširjanje Helvetice v prostoru vzhodne srednje Evrope je bil
ključen Basel kot tiskarsko mesto in kot eno od pomembnih žarišč in
križišč humanističnega znanja v zgodnjem novem veku. Basel se je z
Erazmom Rotterdamskim uveljavil kot eno od humanističnih kulturnih
središč Evrope in tiski iz Basla so bili zaradi svoje znanstvene in izda-
jateljske kvalitete razširjeni po vsem prostoru vzhodne srednje Evrope.
Kljub temu bi bilo zgrešeno svoj pogled osredotočiti le na Basel. Od štiri-
desetih let 16. stoletja dalje je treba upoštevati celotno reformirano Švico
z vsemi pripadajočimi ji kraji kot teološko bolj ali manj enoten prostor,
ki ga je povezoval Consensus Tigurinus (1549) in »švicarska recepcija«
Confessio Helvetica Posterior (1566). Tendence, ki se vedno znova pojavlja
v raziskovanju, da se pri nastajanju ogrske reformirane cerkve posebej
poudarja ali vpliv Züricha ali Ženeve ali Basla, z ovrednotenjem zdaj že
zelo številnih virov ni mogoče podpreti. Različni predstavniki švicarske
257
