Page 256 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 256
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Gianfranco Hofer (Trst) je dokazal, da je Vlačić vzdrževal stike z
mnogimi humanisti v Švici, še posebej v Baslu. Vezi z Italijo so bile sploh
kompleksne; posebej pomembne so bile Benetke, najprej zato, ker se je
tam šolal, potem pa zaradi poskusov, da bi preprečil usmrtitev svojega
istrskega rojaka in sorodnika Lupetine (ki ga je inkvizicija obsodila na
smrt). Vlačićeve knjige so se našle v knjižnicah uglednih italijanskih
družin še v 18. stoletju. Henning P. Jürgens (Mainz) je poudaril, da so
Vlačićevi stiki s Poljsko in Prusijo – če odmislimo osiandrijsko kontra-
verzo – danes dokumentirani le s posameznimi pismi in posvetili, na
primer v nekem frankfurtskem tisku s posvetilom poljskemu kralju, v
katerem Vlačić poudarja sorodstvo med Poljaki in Ilirci. Preko pisem si
je prizadeval pridobiti gradivo za Centurije iz poljskih arhivov, učeno do-
pisovanje pa je bilo ob vsem poudarjanju slovanskega sorodstva vseskozi
v latinščini. Za vpliv v Danzigu/Gdansku si je prizadeval z nemškimi
posvetili. Stefania Salvadori (Wolfenbüttel) ugotavlja, da sta imela Vlačić
in Vergerij malo skupnega, čeprav sta bila oba rojena v beneški Istri in
preživela odločilna mlada leta v Benetkah. Vergerij ni imel teološke izo
brazbe in tudi njegov obrat k protestantizmu naj bi bil doslej še v veliki
meri nerazjasnjen. Čeprav zveza med njima po vsej verjetnosti ni bila
tesna, naj bi Vergerij priložnostno nabavljal Vlačiću knjige.
Predmet četrtega težišča je bila recepcija Vlačića in skupin, ko so mu
sledile. Največ pozornosti je bila pri tem deležna Avstrija kot kraj eksila
in azila, kamor so se umikali flacijanci, privrženci in vneti zagovorniki
njegovega nauka o izvirnem grehu, med ponavljanimi izgoni iz cesarstva.
Beseda je tekla tudi o dediščini flacijancev v drugih evropskih prostorih,
posebej v Sloveniji in na Hrvaškem, razpravljalo se je o vprašanju, ali je
»flacianizem« treba obravnavati kot posebno veroizpoved s specifičnimi
konfesionalnimi sestavinami, pa tudi o Vlačićevi biografiki v 19. stoletju.
Po Rudolfu Leebu (Dunaj) je dobilo v jugovzhodnem delu Srednje
Evrope flacijanstvo zelo jasne in razločne poteze kot le redko kje. Nosilec
reformacije v podonavski in notranji Avstriji je bilo močno plemstvo,
medtem ko je na Salzburškem in Tirolskem ostajala v podzemlju. Priče
razločne flacijanske umetnosti so se ohranile na gradu Parz v Schlad-
mingu (oltar). Flacijanstvo je po oceni referenta obstajalo vse do let
1625/30, ko ga je z intenzivnim preganjanjem protireformacija zatrla.
254
Gianfranco Hofer (Trst) je dokazal, da je Vlačić vzdrževal stike z
mnogimi humanisti v Švici, še posebej v Baslu. Vezi z Italijo so bile sploh
kompleksne; posebej pomembne so bile Benetke, najprej zato, ker se je
tam šolal, potem pa zaradi poskusov, da bi preprečil usmrtitev svojega
istrskega rojaka in sorodnika Lupetine (ki ga je inkvizicija obsodila na
smrt). Vlačićeve knjige so se našle v knjižnicah uglednih italijanskih
družin še v 18. stoletju. Henning P. Jürgens (Mainz) je poudaril, da so
Vlačićevi stiki s Poljsko in Prusijo – če odmislimo osiandrijsko kontra-
verzo – danes dokumentirani le s posameznimi pismi in posvetili, na
primer v nekem frankfurtskem tisku s posvetilom poljskemu kralju, v
katerem Vlačić poudarja sorodstvo med Poljaki in Ilirci. Preko pisem si
je prizadeval pridobiti gradivo za Centurije iz poljskih arhivov, učeno do-
pisovanje pa je bilo ob vsem poudarjanju slovanskega sorodstva vseskozi
v latinščini. Za vpliv v Danzigu/Gdansku si je prizadeval z nemškimi
posvetili. Stefania Salvadori (Wolfenbüttel) ugotavlja, da sta imela Vlačić
in Vergerij malo skupnega, čeprav sta bila oba rojena v beneški Istri in
preživela odločilna mlada leta v Benetkah. Vergerij ni imel teološke izo
brazbe in tudi njegov obrat k protestantizmu naj bi bil doslej še v veliki
meri nerazjasnjen. Čeprav zveza med njima po vsej verjetnosti ni bila
tesna, naj bi Vergerij priložnostno nabavljal Vlačiću knjige.
Predmet četrtega težišča je bila recepcija Vlačića in skupin, ko so mu
sledile. Največ pozornosti je bila pri tem deležna Avstrija kot kraj eksila
in azila, kamor so se umikali flacijanci, privrženci in vneti zagovorniki
njegovega nauka o izvirnem grehu, med ponavljanimi izgoni iz cesarstva.
Beseda je tekla tudi o dediščini flacijancev v drugih evropskih prostorih,
posebej v Sloveniji in na Hrvaškem, razpravljalo se je o vprašanju, ali je
»flacianizem« treba obravnavati kot posebno veroizpoved s specifičnimi
konfesionalnimi sestavinami, pa tudi o Vlačićevi biografiki v 19. stoletju.
Po Rudolfu Leebu (Dunaj) je dobilo v jugovzhodnem delu Srednje
Evrope flacijanstvo zelo jasne in razločne poteze kot le redko kje. Nosilec
reformacije v podonavski in notranji Avstriji je bilo močno plemstvo,
medtem ko je na Salzburškem in Tirolskem ostajala v podzemlju. Priče
razločne flacijanske umetnosti so se ohranile na gradu Parz v Schlad-
mingu (oltar). Flacijanstvo je po oceni referenta obstajalo vse do let
1625/30, ko ga je z intenzivnim preganjanjem protireformacija zatrla.
254
