Page 294 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 294
PREVODI
in morale, ki jo zvesti privrženci tega nazora in morale že sicer vedno
bolj utrjujejo in izzivajo zmajevanje z glavo pri tistih, ki v tem nazoru
in morali nikakor ne morejo prepoznati večnega zakona. To velja tudi
za krščansko novinarstvo in pisateljevanje, pa naj bo podprto s cerkveno
avtoriteto ali ne. Paziti mora, da pošteno prispeva k služenju državljanski
skupnosti, da je v službi vsem ljudem namenjenega evangelija, ne pa v
službi kakršne koli krščanske čudaškosti.
33.
Morda je največji prispevek krščanske skupnosti k izgradnji skupnosti
državljanov v tem, da teoretsko in praktično oblikuje svoj način obstoja,
svoje ustanove in ureditev tako, da (neposredno in zavestno zbrana ok-
rog skupnega središča) lahko predstavlja notranji krog znotraj širšega,
zunanjega. Prava država mora imeti v pravi cerkvi svoj prapodobo in
vzgled. Cerkev obstaja eksemplarično, to pomeni tako, da je že sam njen
obstoj in način njenega obstoja vir in moč za ohranjanje države. Njene
pridige in razglašanje evangelija bi bile zaman, če ne bi že način njenega
obstoja, njena ustava in ureditev, njena vlada in uprava, praktično pri-
čevali, da se vsaj tu, v tem ožjem krogu, razmišlja in deluje, izhajajoč iz
evangelija, da se tu dejansko in zavestno zbira okrog skupnega središča
in usmerja k njemu. Kako naj svet veruje sporočilu o Kralju in njegovem
kraljestvu, če pa cerkev s svojim dejanjem in obnašanjem morda daje na
znanje, da ga še sama v svoji notranji politiki ne misli upoštevati. Kako
naj pride do reformacije ljudstva, če pa vrabci na strehi čivkajo, da se v
cerkvi dogaja samo restavracija ali celo ta ne? Med omenjenimi teolo-
ško-političnimi točkami presojanja in odločanja je le malo takih, ki ne
bi zaslužile, da se jih upošteva in neguje v življenju in izgradnji cerkve.
Kakšna neumnost, če se hoče na primer v deželi in ljudstvu, ki se mora
danes naučiti elementarnega prava, svobode, odgovornosti, enakosti, te-
meljnih elementov demokracije, prav cerkev obnašati še bolj hierarhično,
še bolj birokratsko, tako da postaja zavetišče, celo trdnjava nacionalizma,
v situaciji, ko bi se prav ona lahko predstavljala kot splošna/ekumenska
cerkev in s tem pomagala tudi nemški politiki, da izide iz stare ožine.
Skupnost kristjanov ne sme pozabiti: prav v skupnosti državljanov najbolj
nedvoumno govori s tem, kar je.
292
in morale, ki jo zvesti privrženci tega nazora in morale že sicer vedno
bolj utrjujejo in izzivajo zmajevanje z glavo pri tistih, ki v tem nazoru
in morali nikakor ne morejo prepoznati večnega zakona. To velja tudi
za krščansko novinarstvo in pisateljevanje, pa naj bo podprto s cerkveno
avtoriteto ali ne. Paziti mora, da pošteno prispeva k služenju državljanski
skupnosti, da je v službi vsem ljudem namenjenega evangelija, ne pa v
službi kakršne koli krščanske čudaškosti.
33.
Morda je največji prispevek krščanske skupnosti k izgradnji skupnosti
državljanov v tem, da teoretsko in praktično oblikuje svoj način obstoja,
svoje ustanove in ureditev tako, da (neposredno in zavestno zbrana ok-
rog skupnega središča) lahko predstavlja notranji krog znotraj širšega,
zunanjega. Prava država mora imeti v pravi cerkvi svoj prapodobo in
vzgled. Cerkev obstaja eksemplarično, to pomeni tako, da je že sam njen
obstoj in način njenega obstoja vir in moč za ohranjanje države. Njene
pridige in razglašanje evangelija bi bile zaman, če ne bi že način njenega
obstoja, njena ustava in ureditev, njena vlada in uprava, praktično pri-
čevali, da se vsaj tu, v tem ožjem krogu, razmišlja in deluje, izhajajoč iz
evangelija, da se tu dejansko in zavestno zbira okrog skupnega središča
in usmerja k njemu. Kako naj svet veruje sporočilu o Kralju in njegovem
kraljestvu, če pa cerkev s svojim dejanjem in obnašanjem morda daje na
znanje, da ga še sama v svoji notranji politiki ne misli upoštevati. Kako
naj pride do reformacije ljudstva, če pa vrabci na strehi čivkajo, da se v
cerkvi dogaja samo restavracija ali celo ta ne? Med omenjenimi teolo-
ško-političnimi točkami presojanja in odločanja je le malo takih, ki ne
bi zaslužile, da se jih upošteva in neguje v življenju in izgradnji cerkve.
Kakšna neumnost, če se hoče na primer v deželi in ljudstvu, ki se mora
danes naučiti elementarnega prava, svobode, odgovornosti, enakosti, te-
meljnih elementov demokracije, prav cerkev obnašati še bolj hierarhično,
še bolj birokratsko, tako da postaja zavetišče, celo trdnjava nacionalizma,
v situaciji, ko bi se prav ona lahko predstavljala kot splošna/ekumenska
cerkev in s tem pomagala tudi nemški politiki, da izide iz stare ožine.
Skupnost kristjanov ne sme pozabiti: prav v skupnosti državljanov najbolj
nedvoumno govori s tem, kar je.
292
