Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 46
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
vojne (1494–1559), osmem poglavju svoje knjige Evropska reformacija
(1450–1650): Doktrina, Politika in skupnost. Tako se je na nemškem
(takrat germanskem) ozemlju v ozadju izoblikovalo povezovanje, ki
je dobilo svoj zunanji izraz v obliki dveh zvez. Prva je bila Hanzeatska
zveza,6 ki so jo ustanovila trgovska mesta na severu današnje Nemčije,
druga pa Švabska zveza, ki so jo ustanovili knezi in svobodna mesta na
jugu dežele. Tukaj je mogoče jasno videti, da je bila Nemčija v ozadju
deloma že razdeljena na dve vplivni območji. Vendar to ne bi pomenilo
večjih težav, če ne bi v ozadju, v takratnem Svetem rimskem cesarstvu,
potekali poskusi reforme v prid centralizaciji. V Luthrovem času so bila
ta reformna prizadevanja neuspešna. Treba je vedeti, da Sveto rimsko
cesarstvo ni bilo dedna monarhija in da je cesarja volilo sedem volilnih
knezov. To pa še ni vse, še eno prizadevanje iz ozadja je na to področje
prinašalo s seboj specifičnost napetosti tistega časa. To je bil boj za na
sledstvo med dvema hišama, in sicer med habsburško in valoiško. Po
osebljala sta ga Karel V. in Franc I. Karel V. je bil uspešnejši in je zasedel
prestol cesarja Svetega rimskega cesarstva. Trije dogodki so bili poleg
tega še pomembni za odnose znotraj cesarstva v tistem času, in sicer
madridski sporazum, podpisan leta 1526, plenitev Rima leta 1527 in
nastanek florentinske republike v letih 1527 do 1530. Cesarsko krono je
Karel V. prejel iz rok papeža Klementa VII., ki je bil član takrat vplivne
florentinske družine Medičejcev, in sicer v Bologni. Med novembrom
1529 in aprilom 1530 je potekal t. i. augsburški cerkveni zbor, kjer so si
takratni vplivni možje prizadevali poenotiti cerkvena stališča na Zahodu
(Tracy 2006, 127–146). Takrat je nastala tudi augsburška veroizpoved
(1530), ki je prišla izpod peresa Philippa Melanchthona, najvplivnejšega
Luthrovega prijatelja. Vsi ti vplivi so prispevali svoj delež k temu, da se je
lahko zgodila reformacija. Brez teh dejavnikov iz ozadja bi danes težko
govorili o tem, da se je bilo mogoče v tistem času, polnem različnih,
predvsem z ozemljem povezanih interesov, opredeliti za to, da so bile
podprte ideje posameznikov, ki so znotraj univerz pretresali takrat še
6 Cesar Friderik III. (vl. 1440–1493) je redko zapustil svojo habsburško družinsko
avstrijsko vojvodino. Da bi nadomestili pomanjkanje imperialnega vodstva, so po-
znosrednjeveška mesta in knezi ustanavljali medregijske federacije, vendar sta v 16.
stoletju obstali le dve: hanzeatska in švabska zveza (Tracy 2006, 132).
44
vojne (1494–1559), osmem poglavju svoje knjige Evropska reformacija
(1450–1650): Doktrina, Politika in skupnost. Tako se je na nemškem
(takrat germanskem) ozemlju v ozadju izoblikovalo povezovanje, ki
je dobilo svoj zunanji izraz v obliki dveh zvez. Prva je bila Hanzeatska
zveza,6 ki so jo ustanovila trgovska mesta na severu današnje Nemčije,
druga pa Švabska zveza, ki so jo ustanovili knezi in svobodna mesta na
jugu dežele. Tukaj je mogoče jasno videti, da je bila Nemčija v ozadju
deloma že razdeljena na dve vplivni območji. Vendar to ne bi pomenilo
večjih težav, če ne bi v ozadju, v takratnem Svetem rimskem cesarstvu,
potekali poskusi reforme v prid centralizaciji. V Luthrovem času so bila
ta reformna prizadevanja neuspešna. Treba je vedeti, da Sveto rimsko
cesarstvo ni bilo dedna monarhija in da je cesarja volilo sedem volilnih
knezov. To pa še ni vse, še eno prizadevanje iz ozadja je na to področje
prinašalo s seboj specifičnost napetosti tistega časa. To je bil boj za na
sledstvo med dvema hišama, in sicer med habsburško in valoiško. Po
osebljala sta ga Karel V. in Franc I. Karel V. je bil uspešnejši in je zasedel
prestol cesarja Svetega rimskega cesarstva. Trije dogodki so bili poleg
tega še pomembni za odnose znotraj cesarstva v tistem času, in sicer
madridski sporazum, podpisan leta 1526, plenitev Rima leta 1527 in
nastanek florentinske republike v letih 1527 do 1530. Cesarsko krono je
Karel V. prejel iz rok papeža Klementa VII., ki je bil član takrat vplivne
florentinske družine Medičejcev, in sicer v Bologni. Med novembrom
1529 in aprilom 1530 je potekal t. i. augsburški cerkveni zbor, kjer so si
takratni vplivni možje prizadevali poenotiti cerkvena stališča na Zahodu
(Tracy 2006, 127–146). Takrat je nastala tudi augsburška veroizpoved
(1530), ki je prišla izpod peresa Philippa Melanchthona, najvplivnejšega
Luthrovega prijatelja. Vsi ti vplivi so prispevali svoj delež k temu, da se je
lahko zgodila reformacija. Brez teh dejavnikov iz ozadja bi danes težko
govorili o tem, da se je bilo mogoče v tistem času, polnem različnih,
predvsem z ozemljem povezanih interesov, opredeliti za to, da so bile
podprte ideje posameznikov, ki so znotraj univerz pretresali takrat še
6 Cesar Friderik III. (vl. 1440–1493) je redko zapustil svojo habsburško družinsko
avstrijsko vojvodino. Da bi nadomestili pomanjkanje imperialnega vodstva, so po-
znosrednjeveška mesta in knezi ustanavljali medregijske federacije, vendar sta v 16.
stoletju obstali le dve: hanzeatska in švabska zveza (Tracy 2006, 132).
44
