Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 43
VITOMIR TEPEŠ
Tako je v oktobru 1517, kot navaja Grendler, Luther sestavil 95 tez ali
predlogov za debato o odpustkih, in sicer kot pripravo na javni zago-
vor glede tega problema. Kot pravi Grendler, je bil to povsem običajen
postopek za univerzitetno razpravo oz. disputacijo za profesorje, ki so
želeli javno preveriti svoja stališča. Luther naj bi se, kot navaja Gren-
dler, udeležil že dveh predhodnih razprav oz. disputacij v septembru
1516 in v aprilu 1517, kjer je spodkopaval sholastične poglede. Njegove
ideje so bile sicer revolucionarne, vendar so bile napisane samo v obliki
akademske disputacijske proze. Takšno število tez pa je bilo, kot na-
vaja Grendler, značilno za profesorje. Študentje so namreč za zagovor
predlagali največ 15 do 20 tez (slika na naslednji strani). Za primer pa
navaja še Giovannija Pica della Miranodolo (1463–94),5 ki je vzbudil
širšo javno pozornost, ko je leta 1487 ponudil v obrambo kar 900 tez
(Grendler 2004, 14–17).
Ker po navedku Grendlerja nobena od zgodnejših kopij Luthrove
objave za disputacijo ni preživela, ni povsem znano, ali je predlagal tudi
dan in čas za razpravo. Tudi ni znano, ali je bila napisana na roko ali
natisnjena. Včasih so bile, kot pravi Grendler, teze natisnjene, datum in
čas za razpravo pa sta bila naknadno ročno pripisana. Prav tako je verjet
no, ni pa dokazano, da je Luther pripel 95 tez na univerzitetno oglasno
desko, za katero so služila lesena vrata grajske cerkve v Wittenbergu
(Grendler 2004, 14–17). Grendler nato predvideva, da je Luther priča-
koval razpravo zgodaj novembra, takoj po dnevu spomina na mrtve oz.
5 Igor Škamperle nam v svoji knjigi Magična renesansa lepo opiše vzdušje tistega časa,
ki je prav gotovo navdihovalo tudi reformatorje. »Po florenških ulicah med mogočno
stolnico in občinsko palačo so postopali razburljivi Michelangelo in prefinjeno uglajeni
Leonardo de’ Medici in lirični poet Angelo Poliziano, filozof Ficino in mlajši duhovni
iskalec Giovanni Pico della Mirandola. Tu, v emiljanskih mestih ali v Rimu, sta se
srečevala arhitekt Leon Battista Alberti in humanist Lorenzo Valla.« (Škamperle 1999,
69) Škamperle opisuje Pica della Mirandolo kot človeka, ki je študiral v Bologni in
Padovi in se v začetku osemdesetih let povezal s Ficinom in florentinskim krogom.
Konec l. 1486 naj bi v Rimu organiziral veliko srečanje filozofov in teologov in v ta
namen napisal Oratio de hominis dignitate. Srečanje naj bi papež prekinil. Po vrnitvi
iz Francije naj bi živel v Firencah in napisal Heptaplus, de Septiformi sex dierum
Geneseos ennaratione (1489), spis De ente et uno (1492) in razpravo Disputationes
adversus astrologiam divinatricem (1493). Umrl naj bi mlad, po stari celini pa se
ohranja mnenje, da je bil čudežen mladenič, lep in bister (Škamperle 1999, 232–233).
41
Tako je v oktobru 1517, kot navaja Grendler, Luther sestavil 95 tez ali
predlogov za debato o odpustkih, in sicer kot pripravo na javni zago-
vor glede tega problema. Kot pravi Grendler, je bil to povsem običajen
postopek za univerzitetno razpravo oz. disputacijo za profesorje, ki so
želeli javno preveriti svoja stališča. Luther naj bi se, kot navaja Gren-
dler, udeležil že dveh predhodnih razprav oz. disputacij v septembru
1516 in v aprilu 1517, kjer je spodkopaval sholastične poglede. Njegove
ideje so bile sicer revolucionarne, vendar so bile napisane samo v obliki
akademske disputacijske proze. Takšno število tez pa je bilo, kot na-
vaja Grendler, značilno za profesorje. Študentje so namreč za zagovor
predlagali največ 15 do 20 tez (slika na naslednji strani). Za primer pa
navaja še Giovannija Pica della Miranodolo (1463–94),5 ki je vzbudil
širšo javno pozornost, ko je leta 1487 ponudil v obrambo kar 900 tez
(Grendler 2004, 14–17).
Ker po navedku Grendlerja nobena od zgodnejših kopij Luthrove
objave za disputacijo ni preživela, ni povsem znano, ali je predlagal tudi
dan in čas za razpravo. Tudi ni znano, ali je bila napisana na roko ali
natisnjena. Včasih so bile, kot pravi Grendler, teze natisnjene, datum in
čas za razpravo pa sta bila naknadno ročno pripisana. Prav tako je verjet
no, ni pa dokazano, da je Luther pripel 95 tez na univerzitetno oglasno
desko, za katero so služila lesena vrata grajske cerkve v Wittenbergu
(Grendler 2004, 14–17). Grendler nato predvideva, da je Luther priča-
koval razpravo zgodaj novembra, takoj po dnevu spomina na mrtve oz.
5 Igor Škamperle nam v svoji knjigi Magična renesansa lepo opiše vzdušje tistega časa,
ki je prav gotovo navdihovalo tudi reformatorje. »Po florenških ulicah med mogočno
stolnico in občinsko palačo so postopali razburljivi Michelangelo in prefinjeno uglajeni
Leonardo de’ Medici in lirični poet Angelo Poliziano, filozof Ficino in mlajši duhovni
iskalec Giovanni Pico della Mirandola. Tu, v emiljanskih mestih ali v Rimu, sta se
srečevala arhitekt Leon Battista Alberti in humanist Lorenzo Valla.« (Škamperle 1999,
69) Škamperle opisuje Pica della Mirandolo kot človeka, ki je študiral v Bologni in
Padovi in se v začetku osemdesetih let povezal s Ficinom in florentinskim krogom.
Konec l. 1486 naj bi v Rimu organiziral veliko srečanje filozofov in teologov in v ta
namen napisal Oratio de hominis dignitate. Srečanje naj bi papež prekinil. Po vrnitvi
iz Francije naj bi živel v Firencah in napisal Heptaplus, de Septiformi sex dierum
Geneseos ennaratione (1489), spis De ente et uno (1492) in razpravo Disputationes
adversus astrologiam divinatricem (1493). Umrl naj bi mlad, po stari celini pa se
ohranja mnenje, da je bil čudežen mladenič, lep in bister (Škamperle 1999, 232–233).
41
