Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 48
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
6. Zaključek
Vsa ta dejstva, ki v jedru sporočajo, da je človek v 16. stoletju uspel
fundamentalno drugače razumeti problem odrešenja (pri čemer je bila
osrednja človeška osebnost, osebnost dr. Martina Luthra), so posledično
pomenila tudi fundamentalno zgodovinsko realnost. Ta realnost je bila
kasneje opredeljena z religijskimi nestrinjanji in posledično s procesom
družbeno-politične transformacije. Kakor ugotavlja tudi Gregory, je bil
glavni razlog ta, da je bilo v poznem srednjem veku krščanstvo z vsemi
svojimi problemi v Zahodni Evropi dominantno, to pa je pomenilo tudi
družbeno utelešenje morale dobrega. Ker je prišlo do zavračanja avtoritete
najbolj dominantne rimske cerkve, je to pripeljalo do cele vrste konku-
renčnih resničnostnih trditev o tem, kaj sporoča Biblija (Gregory 2012,
185). Pri tem pa je potrebno poudariti, da rimska cerkev ni bila uteme-
ljena v biblični tradiciji, ker v času njenega nastajanja novozavezni kanon
sploh še ni bil sprejet (sprejet v 4 stol.). Namesto tega je bila utemeljena v
starozavezni, levitsko-duhovniški liturgični praksi, prirejeni za krščansko
rabo. Posledično to ni pomenilo le konkurenčne resnice, ampak je bila
nazaj v grščino prevedena Nova zaveza (Erazmova l. 1516) sploh prvič
merilo tega, kako naj bi kristjani razumeli pravilno implikacijo evangelija
za krščansko življenje, predvsem v odnosu do odrešenja. Tako, navaja
Gregory, so protestanti posledično razvili konkurenčne trditve, kaj je res-
nično krščansko dobro in kako posledično živeti v skupnosti. Tisti, ki so
odklanjali avtoriteto rimske cerkve, so ločili srednjeveški diskurz naravnih
pravic7 od teološke krščanske etike, znotraj katere je bil umeščen. To pa je
posledično pripeljalo do moderne etike pravic, ki je bila rezultat krščanske
tekmovalnosti glede razumevanja dobrega, nasilja v dobi reformacije in
posledično zahtev po verski svobodi. Pri tem pa Gregory argumentira, da
je liberalna zgodba o pojavitvi modernih pravic bolj ustrezna kot MacIn-
tyrjevo razumevanje rekonfiguracije med etiko in politiko, ki popolnoma
ignorira stvarne prelome reformacijske dobe (Gregory 2012, 185).
7 »Brian Tierny je pokazal kako se je diskurz naravnih človekovih pravic (ius naturale)
najprej pojavil v dvanajstem stoletju med kanonističnimi komentatorji na Gratianov
Decretum (l.1140) v kontekstu tekmovalnosti med papeži in vladarji, regularnimi in
sekularnimi kleriki in fevdalno gospodo in njihovimi subjekti.« (Gregory 2012, 197)
46
6. Zaključek
Vsa ta dejstva, ki v jedru sporočajo, da je človek v 16. stoletju uspel
fundamentalno drugače razumeti problem odrešenja (pri čemer je bila
osrednja človeška osebnost, osebnost dr. Martina Luthra), so posledično
pomenila tudi fundamentalno zgodovinsko realnost. Ta realnost je bila
kasneje opredeljena z religijskimi nestrinjanji in posledično s procesom
družbeno-politične transformacije. Kakor ugotavlja tudi Gregory, je bil
glavni razlog ta, da je bilo v poznem srednjem veku krščanstvo z vsemi
svojimi problemi v Zahodni Evropi dominantno, to pa je pomenilo tudi
družbeno utelešenje morale dobrega. Ker je prišlo do zavračanja avtoritete
najbolj dominantne rimske cerkve, je to pripeljalo do cele vrste konku-
renčnih resničnostnih trditev o tem, kaj sporoča Biblija (Gregory 2012,
185). Pri tem pa je potrebno poudariti, da rimska cerkev ni bila uteme-
ljena v biblični tradiciji, ker v času njenega nastajanja novozavezni kanon
sploh še ni bil sprejet (sprejet v 4 stol.). Namesto tega je bila utemeljena v
starozavezni, levitsko-duhovniški liturgični praksi, prirejeni za krščansko
rabo. Posledično to ni pomenilo le konkurenčne resnice, ampak je bila
nazaj v grščino prevedena Nova zaveza (Erazmova l. 1516) sploh prvič
merilo tega, kako naj bi kristjani razumeli pravilno implikacijo evangelija
za krščansko življenje, predvsem v odnosu do odrešenja. Tako, navaja
Gregory, so protestanti posledično razvili konkurenčne trditve, kaj je res-
nično krščansko dobro in kako posledično živeti v skupnosti. Tisti, ki so
odklanjali avtoriteto rimske cerkve, so ločili srednjeveški diskurz naravnih
pravic7 od teološke krščanske etike, znotraj katere je bil umeščen. To pa je
posledično pripeljalo do moderne etike pravic, ki je bila rezultat krščanske
tekmovalnosti glede razumevanja dobrega, nasilja v dobi reformacije in
posledično zahtev po verski svobodi. Pri tem pa Gregory argumentira, da
je liberalna zgodba o pojavitvi modernih pravic bolj ustrezna kot MacIn-
tyrjevo razumevanje rekonfiguracije med etiko in politiko, ki popolnoma
ignorira stvarne prelome reformacijske dobe (Gregory 2012, 185).
7 »Brian Tierny je pokazal kako se je diskurz naravnih človekovih pravic (ius naturale)
najprej pojavil v dvanajstem stoletju med kanonističnimi komentatorji na Gratianov
Decretum (l.1140) v kontekstu tekmovalnosti med papeži in vladarji, regularnimi in
sekularnimi kleriki in fevdalno gospodo in njihovimi subjekti.« (Gregory 2012, 197)
46
