Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 51
Jonatan Vinkler
HIŠNA POSTILA PRIMOŽA TRUBARJA (1595)
Prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti
in njegovi konteksti
Spomladi 1897. je Ivan Cankar na naslovni strani Slovenskega naroda
objavil neko neprikrito žolčno pisanje. Kritika je nosila povsem nepre-
tenciozen, celo neizrazit naslov – Naša lirika –, toda nazorno je reflek
tirala avtorjevo strastno mentaliteto, zaznamovala literarni spoprijem
novoromantičnih »sinov z očeti« in signalizirala menjavo generacij ter
s tem avtorskih perspektiv in pisav v slovenski književnosti ob iztekanju
»dolgega stoletja meščanov in revolucij«.
Cankar se je zaradi »epsko-lirskih slik« Smrt (1896) zagnal v enega
tedaj uveljavljenih mojstrov književnega »zlatega standarda«, v dramati-
ka, pesnika, prevajalca, libretista in uglednega urednika Antona Funtka
(1862–1932). O njem je konstatiral: »Eden izmed tistih naših pesnikov,
ki so si prisvojili brez vsakega hrupa, korak za korakom, čudno, kakor na
tihem dogovorjeno priznanje, o katerem pa nikomur ne pride na misel,
da bi prašal, je li zasluženo ali ne, je A[nton] Funtek.« (I. Cankar 1897, 1.)
Bojeviti mladi ustvarjalec, ki si je za razliko od etabliranega Funtka
šele utiral pot na lokalni literarni Parnas, je o isti reči že pred svojim
kritiškim nastopom v poglavitnem slovenskem časniku pisal tudi svo-
jemu bratu Karlu: »Ali si videl Funtkovo ’Smrt’ v ’Kn[ezovi] knjižnici’?
Grozno! Jaz ga nalomim s cepcem v ’Narodu’, tega bedaka, zastarelega
formalista in jalovega pridigarja!« (1. marec 1897, Iz. Cankar 1948, 45.)
Toda Cankar je s svojim peresom v resnici popadel nekoga, ki ni bil
nikakršen literarni nazadnjak ali zapečkar, kot bi morda mogel soditi
kak brezprizivni občudovalec vsega, kar je prišlo iz Cankarjeve mentalne
delavnice. Funtek je bil namreč v devetdesetih letih dolgega 19. stoletja
eden najzgodnejših predstavnikov slovenskega dramskega naturalizma
49
HIŠNA POSTILA PRIMOŽA TRUBARJA (1595)
Prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti
in njegovi konteksti
Spomladi 1897. je Ivan Cankar na naslovni strani Slovenskega naroda
objavil neko neprikrito žolčno pisanje. Kritika je nosila povsem nepre-
tenciozen, celo neizrazit naslov – Naša lirika –, toda nazorno je reflek
tirala avtorjevo strastno mentaliteto, zaznamovala literarni spoprijem
novoromantičnih »sinov z očeti« in signalizirala menjavo generacij ter
s tem avtorskih perspektiv in pisav v slovenski književnosti ob iztekanju
»dolgega stoletja meščanov in revolucij«.
Cankar se je zaradi »epsko-lirskih slik« Smrt (1896) zagnal v enega
tedaj uveljavljenih mojstrov književnega »zlatega standarda«, v dramati-
ka, pesnika, prevajalca, libretista in uglednega urednika Antona Funtka
(1862–1932). O njem je konstatiral: »Eden izmed tistih naših pesnikov,
ki so si prisvojili brez vsakega hrupa, korak za korakom, čudno, kakor na
tihem dogovorjeno priznanje, o katerem pa nikomur ne pride na misel,
da bi prašal, je li zasluženo ali ne, je A[nton] Funtek.« (I. Cankar 1897, 1.)
Bojeviti mladi ustvarjalec, ki si je za razliko od etabliranega Funtka
šele utiral pot na lokalni literarni Parnas, je o isti reči že pred svojim
kritiškim nastopom v poglavitnem slovenskem časniku pisal tudi svo-
jemu bratu Karlu: »Ali si videl Funtkovo ’Smrt’ v ’Kn[ezovi] knjižnici’?
Grozno! Jaz ga nalomim s cepcem v ’Narodu’, tega bedaka, zastarelega
formalista in jalovega pridigarja!« (1. marec 1897, Iz. Cankar 1948, 45.)
Toda Cankar je s svojim peresom v resnici popadel nekoga, ki ni bil
nikakršen literarni nazadnjak ali zapečkar, kot bi morda mogel soditi
kak brezprizivni občudovalec vsega, kar je prišlo iz Cankarjeve mentalne
delavnice. Funtek je bil namreč v devetdesetih letih dolgega 19. stoletja
eden najzgodnejših predstavnikov slovenskega dramskega naturalizma
49
