Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 42
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
spremenile kar nekaj področij znanja in katerih učinke je bilo mogoče še
dolgo čutiti. Te raziskave so po njegovem mnenju spremenile področja,
kot so medicina, matematika, naravna filozofija ali znanost, humanistič-
ne študije in v manjši meri tudi pravo, najbolj pa so se pri tem izkazale
italijanske univerze. Glavni akter sprememb, pravi Grendler, pa je bil
humanizem, katerega vodilni italijanski profesorji so začeli osvajati ita-
lijanske univerze v drugi četrtini 15. stoletja (Grendler 2004, 12). Tudi
eden glavnih humanistov na severu, Erazem Rotterdamski, se je navdi-
hoval pri njih, kot to ugotavlja Paul Oskar Kristeller. Prejel je doktorat
iz teologije na univerzi v Torinu. Nekaj časa je preživel v Bologni in od
tam odšel na ekskurzijo v Firence. Nekaj časa je živel tudi v Benetkah v
krogu Aldusa Manutiusa in pobliže spoznal veliko italijanskih in grških
učenjakov. Imel je prijatelje v Padovi in Ferrari, kjer se je zadrževal kratko
obdobje, obiskal je tudi Sieno in Neapelj in na koncu preživel še nekaj
časa v Rimu, kjer je srečal nekaj učenjakov in se srečal tudi z nekaj kar-
dinali. Ko je Italijo zapustil, je nato vse življenje ohranjal korespondenco
z Italijo (Kristeller 1970, 2).
Nemški humanisti pa so imeli po Grendlerjevem mnenju pri tem,
da bi postali člani posameznih fakultet, nekaj več težav. To je bilo treba
pripisati premočnemu vplivu teologov na takratnih nemških univerzah,
ki so humanistom nasprotovali. V tem duhu je potekalo mnogo v tistem
času znanih razprav oz. disputacij. Kot navaja Grendler, jim je to uspelo
v prvi četrtini 16. stoletja. Tudi Martin Luther (1483–1546) in Filip Me-
lanchthon (1497–1560) sta bila na univerzi v Wittenbergu izvedenca v
humanizmu (Grendler 2004, 12). Grendler omenja tudi, da so italijanski
univerzitetni profesorji spremenili znanstvenost učenjakov z inovativnim
raziskovanjem. Nemške univerze in profesorji pa so spremenili Evropo
s tem, da so ustvarili protestantsko reformacijo (Grendler 2004, 14).
Nato Grendler na nekaj straneh opiše še, kako je na eni od takšnih uni-
verz prišlo do iniciacije te spremembe. Navaja, da je do protestantske
reformacije prišlo na povsem običajen akademski način po predlogu za
razpravo oz. disputacijo. Mladega Martina je namreč skrbelo prepro-
dajanje odpustkov v Wittenbergu in njegovi okolici vse od leta 1514.
To je pri njem povzročilo željo po raziskovanju tega problema, vendar
za takšno početje ni našel dovolj bibličnih in teoloških argumentov.
40
spremenile kar nekaj področij znanja in katerih učinke je bilo mogoče še
dolgo čutiti. Te raziskave so po njegovem mnenju spremenile področja,
kot so medicina, matematika, naravna filozofija ali znanost, humanistič-
ne študije in v manjši meri tudi pravo, najbolj pa so se pri tem izkazale
italijanske univerze. Glavni akter sprememb, pravi Grendler, pa je bil
humanizem, katerega vodilni italijanski profesorji so začeli osvajati ita-
lijanske univerze v drugi četrtini 15. stoletja (Grendler 2004, 12). Tudi
eden glavnih humanistov na severu, Erazem Rotterdamski, se je navdi-
hoval pri njih, kot to ugotavlja Paul Oskar Kristeller. Prejel je doktorat
iz teologije na univerzi v Torinu. Nekaj časa je preživel v Bologni in od
tam odšel na ekskurzijo v Firence. Nekaj časa je živel tudi v Benetkah v
krogu Aldusa Manutiusa in pobliže spoznal veliko italijanskih in grških
učenjakov. Imel je prijatelje v Padovi in Ferrari, kjer se je zadrževal kratko
obdobje, obiskal je tudi Sieno in Neapelj in na koncu preživel še nekaj
časa v Rimu, kjer je srečal nekaj učenjakov in se srečal tudi z nekaj kar-
dinali. Ko je Italijo zapustil, je nato vse življenje ohranjal korespondenco
z Italijo (Kristeller 1970, 2).
Nemški humanisti pa so imeli po Grendlerjevem mnenju pri tem,
da bi postali člani posameznih fakultet, nekaj več težav. To je bilo treba
pripisati premočnemu vplivu teologov na takratnih nemških univerzah,
ki so humanistom nasprotovali. V tem duhu je potekalo mnogo v tistem
času znanih razprav oz. disputacij. Kot navaja Grendler, jim je to uspelo
v prvi četrtini 16. stoletja. Tudi Martin Luther (1483–1546) in Filip Me-
lanchthon (1497–1560) sta bila na univerzi v Wittenbergu izvedenca v
humanizmu (Grendler 2004, 12). Grendler omenja tudi, da so italijanski
univerzitetni profesorji spremenili znanstvenost učenjakov z inovativnim
raziskovanjem. Nemške univerze in profesorji pa so spremenili Evropo
s tem, da so ustvarili protestantsko reformacijo (Grendler 2004, 14).
Nato Grendler na nekaj straneh opiše še, kako je na eni od takšnih uni-
verz prišlo do iniciacije te spremembe. Navaja, da je do protestantske
reformacije prišlo na povsem običajen akademski način po predlogu za
razpravo oz. disputacijo. Mladega Martina je namreč skrbelo prepro-
dajanje odpustkov v Wittenbergu in njegovi okolici vse od leta 1514.
To je pri njem povzročilo željo po raziskovanju tega problema, vendar
za takšno početje ni našel dovolj bibličnih in teoloških argumentov.
40
